Page 57 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 57
Gabrijel Gruber ali ladjedelstvo – navtika – navigacija (2. polovica 18. stoletja)
Poročilo iz leta 1779 govori o že izdelanih modelih, ki so najbrž že postav-
ljeni (morda še ne vsi) v dvorani mehanične in hidravlične šole. V poro-
čilu iz leta 1783 najdemo omenjeno dvorano, ki pa je bila načrtovana vsaj
deset let prej. Torej je Gruber že leta 1774 vedel, da bo uporabil dvorano za
ladijske modele. Na vprašanje, koliko jih je bilo že izdelanih in kje so jih
hranili, da so jih rešili pred velikim požarom, ki je uničil jezuitski kole-
gij, najbrž ne bo mogoče nikoli odgovoriti. Toda tu se pojavlja še drug pro-
blem, tj. izrecno omenjeni najspretnejši ladjedelski mojster. Kdo je bil in
kdaj je stopil v službo? Koliko dobrih modelov je lahko izgotovil v enem
letu? In končno ali je bil res samo eden?
Če si ogledamo model bojne ladje, ki mu izročilo daje ime »Kaiser
Karl VI.«, osupnemo nad detajli, ki si jih je modelar privoščil. Tu je najprej
čudovito izrezljana in polirana polena v podobi srednjeveškega vojščaka,
za 45° nagnjena naprej; tu je čudovito izrezljana krma, ki predstavlja
razne kose orožja tistega časa. Dalje lahko omenimo nad 200 rezljanih
stebričkov ob krmni ograji, nad 200 različnih škripcev, dva sramotna
stebra z vrhom v obliki človeške glave, nekaj sto metrov vrvja, jamborske
koše, vezi, zaščitne mreže, lestve in tako naprej. Torej same nadrobnosti,
ki so zahtevale natančno delo. Če ostanemo pri takelaži, so tu ročno
šivana jadra z vsemi potrebnimi pritiklinami. Takšnih detajlov bi lahko
našteli še in še. Toda tu je 106 topov, verjetno dveh velikosti in kalibrov.
Vsak je zahteval svoj štirikolesni voziček, ki ga je bilo treba izdelati na
roke. Vse te detajle je bilo s tedanjim orodjem težko izdelati. Ladja ima
štiri krove; za vsakega je moral modelar izdelati še posebne detajle, jih
sestaviti, oblikovati in vstaviti na ustrezno mesto. Ne bomo se zmotili,
če rečemo, da je spreten ladjedelec potreboval vsaj dve leti, preden je
napravil samo ta model z vsemi podrobnostmi. Če upoštevamo, da je za
manjšo korveto potreboval 12 mesecev, da je skoraj toliko časa zahtevala
izdelava galeje in ohranjene trgovske jadrnice, potem je potreboval vsaj
štiri leta za doslej znane modele. Ugotovili pa smo, da sta obstajala še vsaj
dva zahtevna modela fregat, od katerih je zahteval vsak najmanj po leto
dni dela. Torej najmanj šest let za šest modelov pri najbolj skromni oceni
potrebnega delovnega časa. Če dalje upoštevamo model, ki natančno pri-
kazuje ogrodje fregate, tj. kobilico, stativo in rebra z osmimi obodi opiate,
in model vlačilca na vesla, ki pa je že zelo poškodovan, potem lahko zgor-
nji številki dodamo nekako še pol leta. Toda tu so bili še modeli rečnih la-
dij, po prejšnjih ugotovitvah najmanj osem. Denimo, da so zaradi svoje
57
Poročilo iz leta 1779 govori o že izdelanih modelih, ki so najbrž že postav-
ljeni (morda še ne vsi) v dvorani mehanične in hidravlične šole. V poro-
čilu iz leta 1783 najdemo omenjeno dvorano, ki pa je bila načrtovana vsaj
deset let prej. Torej je Gruber že leta 1774 vedel, da bo uporabil dvorano za
ladijske modele. Na vprašanje, koliko jih je bilo že izdelanih in kje so jih
hranili, da so jih rešili pred velikim požarom, ki je uničil jezuitski kole-
gij, najbrž ne bo mogoče nikoli odgovoriti. Toda tu se pojavlja še drug pro-
blem, tj. izrecno omenjeni najspretnejši ladjedelski mojster. Kdo je bil in
kdaj je stopil v službo? Koliko dobrih modelov je lahko izgotovil v enem
letu? In končno ali je bil res samo eden?
Če si ogledamo model bojne ladje, ki mu izročilo daje ime »Kaiser
Karl VI.«, osupnemo nad detajli, ki si jih je modelar privoščil. Tu je najprej
čudovito izrezljana in polirana polena v podobi srednjeveškega vojščaka,
za 45° nagnjena naprej; tu je čudovito izrezljana krma, ki predstavlja
razne kose orožja tistega časa. Dalje lahko omenimo nad 200 rezljanih
stebričkov ob krmni ograji, nad 200 različnih škripcev, dva sramotna
stebra z vrhom v obliki človeške glave, nekaj sto metrov vrvja, jamborske
koše, vezi, zaščitne mreže, lestve in tako naprej. Torej same nadrobnosti,
ki so zahtevale natančno delo. Če ostanemo pri takelaži, so tu ročno
šivana jadra z vsemi potrebnimi pritiklinami. Takšnih detajlov bi lahko
našteli še in še. Toda tu je 106 topov, verjetno dveh velikosti in kalibrov.
Vsak je zahteval svoj štirikolesni voziček, ki ga je bilo treba izdelati na
roke. Vse te detajle je bilo s tedanjim orodjem težko izdelati. Ladja ima
štiri krove; za vsakega je moral modelar izdelati še posebne detajle, jih
sestaviti, oblikovati in vstaviti na ustrezno mesto. Ne bomo se zmotili,
če rečemo, da je spreten ladjedelec potreboval vsaj dve leti, preden je
napravil samo ta model z vsemi podrobnostmi. Če upoštevamo, da je za
manjšo korveto potreboval 12 mesecev, da je skoraj toliko časa zahtevala
izdelava galeje in ohranjene trgovske jadrnice, potem je potreboval vsaj
štiri leta za doslej znane modele. Ugotovili pa smo, da sta obstajala še vsaj
dva zahtevna modela fregat, od katerih je zahteval vsak najmanj po leto
dni dela. Torej najmanj šest let za šest modelov pri najbolj skromni oceni
potrebnega delovnega časa. Če dalje upoštevamo model, ki natančno pri-
kazuje ogrodje fregate, tj. kobilico, stativo in rebra z osmimi obodi opiate,
in model vlačilca na vesla, ki pa je že zelo poškodovan, potem lahko zgor-
nji številki dodamo nekako še pol leta. Toda tu so bili še modeli rečnih la-
dij, po prejšnjih ugotovitvah najmanj osem. Denimo, da so zaradi svoje
57
