Page 58 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 58
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
preproste konstrukcije zahtevali samo leto in pol dela. Vse skupaj zne-
se osem let dela. To so zahtevali samo modeli, ki smo jih mogli ugotoviti.
Potemtakem lahko rečemo naslednje: Gruberjevo poročilo 25. febru-
arja 1779 o »najspretnejšem ladjedelskem mojstru« je bilo poročilo »post
festum«, tj. iz časa, ko so bili modeli že končani in nameščeni v dvora-
no, o kateri je poročal tudi 4. aprila 1883, torej spet »post festum«. Od za-
četka gradnje šole do 25. februarja 1779 je torej poteklo nepolnih šest let.
V tem času en sam mojster ni mogel izdelati vseh naštetih modelov. Po
drugi strani je Gruber, če je leta 1773 načrtoval dvorano za ladijske mode-
le, moral imeti že nekaj izdelanih in nekaj planiranih, da je lahko vedel,
kakšno dvorano potrebuje. Vsekakor so bili že izdelani modeli savskih ja-
drnic, če Hacquet poroča, da so te ladje že pozabljene. Pa tudi nekateri
drugi modeli rečnih ladij so morali biti že pripravljeni. Iz tega izhaja, da
Gruber ladjedelskega mojstra ni najel leta 1779, ampak mnogo prej. Kdaj?
Edino možno pojasnijo daje seznam izdatkov za leto 1774. Tu so omenjeni
že našteti ladjedelci in njihova dva sodelavca. Najverjetneje je, da tiči ce-
lotna uganka v Tržačanu Spiritu Vigu. On je namreč edini, za katerega je
v viru naveden datum nastopa službe: 18. februar 1774. Če bi ostali štir-
je, tj. mojstra Michele Gabiatti in Checco Davanzo ter sodelavca Dominik
Persolja in Franc Perušič, nastopili v istem letu, bi bil datum nastopa prav
tako zabeležen. Ker ni, pomeni, da so delali vse leto in da so nastopili že
prej. Ker pa je Gruber načrtoval že večkrat imenovano dvorano na osnovi
že izdelanih modelov, lahko domnevamo, da so vsaj nekateri od njih na-
stopili že leta 1772. V času od nastopa do načrtovanja nove mehanične in
hidravlične šole so morali izdelati vsaj nekaj modelov, med njimi modele
savskih jadrnic, tombaso in »ladjo«, ki jih je Gruber videl in že planiral v
dvorano skupaj s tistimi, ki jih je imel šele v svoji zamisli.
Toda Gruber ni bil popolnoma zadovoljen z omenjenimi izdelki.
Čeprav je model rečne ladje, ki ga hrani Pomorski muzej v Piranu, ned-
vomno izdelan v isti delavnici, je bolj primitiven in bolj površen kot ka-
snejši modeli, na primer tisti, ki ga hranijo v depojih Narodnega muzeja.
Isto velja za lesni vlačilec, ki se mu kljub poškodbam pozna nedodelanost.
S takšnimi modeli natančen učenjak, kakršen je bil Gruber, ki mu je od
vsega začetka šlo tudi za poučevanje ladjedelstva in ladjedelske teorije,
ni mogel niti smel biti zadovoljen. In tu nastopa tisti najspretnejši ladje-
delski mojster, ki naj bi, oziroma ki je spravil zadevo tako daleč, da jo je
Gruber kasneje tako dobro ocenil, ko je poročal o »v naših deželah edin-
58
preproste konstrukcije zahtevali samo leto in pol dela. Vse skupaj zne-
se osem let dela. To so zahtevali samo modeli, ki smo jih mogli ugotoviti.
Potemtakem lahko rečemo naslednje: Gruberjevo poročilo 25. febru-
arja 1779 o »najspretnejšem ladjedelskem mojstru« je bilo poročilo »post
festum«, tj. iz časa, ko so bili modeli že končani in nameščeni v dvora-
no, o kateri je poročal tudi 4. aprila 1883, torej spet »post festum«. Od za-
četka gradnje šole do 25. februarja 1779 je torej poteklo nepolnih šest let.
V tem času en sam mojster ni mogel izdelati vseh naštetih modelov. Po
drugi strani je Gruber, če je leta 1773 načrtoval dvorano za ladijske mode-
le, moral imeti že nekaj izdelanih in nekaj planiranih, da je lahko vedel,
kakšno dvorano potrebuje. Vsekakor so bili že izdelani modeli savskih ja-
drnic, če Hacquet poroča, da so te ladje že pozabljene. Pa tudi nekateri
drugi modeli rečnih ladij so morali biti že pripravljeni. Iz tega izhaja, da
Gruber ladjedelskega mojstra ni najel leta 1779, ampak mnogo prej. Kdaj?
Edino možno pojasnijo daje seznam izdatkov za leto 1774. Tu so omenjeni
že našteti ladjedelci in njihova dva sodelavca. Najverjetneje je, da tiči ce-
lotna uganka v Tržačanu Spiritu Vigu. On je namreč edini, za katerega je
v viru naveden datum nastopa službe: 18. februar 1774. Če bi ostali štir-
je, tj. mojstra Michele Gabiatti in Checco Davanzo ter sodelavca Dominik
Persolja in Franc Perušič, nastopili v istem letu, bi bil datum nastopa prav
tako zabeležen. Ker ni, pomeni, da so delali vse leto in da so nastopili že
prej. Ker pa je Gruber načrtoval že večkrat imenovano dvorano na osnovi
že izdelanih modelov, lahko domnevamo, da so vsaj nekateri od njih na-
stopili že leta 1772. V času od nastopa do načrtovanja nove mehanične in
hidravlične šole so morali izdelati vsaj nekaj modelov, med njimi modele
savskih jadrnic, tombaso in »ladjo«, ki jih je Gruber videl in že planiral v
dvorano skupaj s tistimi, ki jih je imel šele v svoji zamisli.
Toda Gruber ni bil popolnoma zadovoljen z omenjenimi izdelki.
Čeprav je model rečne ladje, ki ga hrani Pomorski muzej v Piranu, ned-
vomno izdelan v isti delavnici, je bolj primitiven in bolj površen kot ka-
snejši modeli, na primer tisti, ki ga hranijo v depojih Narodnega muzeja.
Isto velja za lesni vlačilec, ki se mu kljub poškodbam pozna nedodelanost.
S takšnimi modeli natančen učenjak, kakršen je bil Gruber, ki mu je od
vsega začetka šlo tudi za poučevanje ladjedelstva in ladjedelske teorije,
ni mogel niti smel biti zadovoljen. In tu nastopa tisti najspretnejši ladje-
delski mojster, ki naj bi, oziroma ki je spravil zadevo tako daleč, da jo je
Gruber kasneje tako dobro ocenil, ko je poročal o »v naših deželah edin-
58
