Page 60 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 60
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
tih. Vendar moramo temu oporekati že iz vzroka, ki ga navaja Hacquet.
Vsaj od projektiranja erarične ladjedelnice dalje, verjetno pa še kakšno
leto prej, so v Ljubljani ali vsaj njeni neposredni bližini gradili savske ja-
drnice, ki jih je načrtoval Gruber. Kdo naj bi jih gradil ali vsaj vodil nji-
hovo gradnjo, če ne mojstri in sodelavci, ki so bili na plačilnem spisku?
Gotovo so takšne ladje zahtevale večje ekipe delavcev. Potrebni so bili te-
sarji, smolarji, mizarji, kovači in vsaj nekaj nekvalificiranih delavcev. To
pomeni, da so bili modeli rečnih jadrnic, ki so prišli v Gruberjevo zbirko,
izdelani poleg ladje; se pravi, da je naročilo vsebovalo tudi izdelavo mo-
dela, kakor se je dogajalo drugje po Evropi. Morda bi lahko rekli celo, da
so bile ladje grajene na osnovi modelov »ad usum Pirani, Tergesti« itd. Z
Vigovim prihodom v Ljubljano se je izdelovanje modelov izboljšalo in es-
tetiziralo. Od morskih ladij, ki jih danes poznamo, je bil pred Vigovim pri-
hodom v Ljubljano izdelan model vlačilca, in še tu se pozna nekaj njego-
vega prijema v delu. Ker so imeli mojstri dovolj dela z rečnimi ladjami, je
bil model verjetno izdelan po delovnih urah, in to na izrecno naročilo vi-
zionarja, ki je v »naših deželah« ustvarjal prvo pomorsko muzejsko zbir-
ko pedagoške narave. Verjetno je tudi, da je naročil izdelavo vlačilca prav
zaradi tega, ker so bile takšne ladje v tistih časih najbolj zaposlene, in to
s prevozom hrastovega in drugega ladjedelskega lesa iz naših pristanišč v
Benetke in dalje v Italijo in Dalmacijo. To je edini starejši model, ki ni mo-
gel biti izdelan v rednem delovnem času. To pomeni, da sta mojstra in so-
delavca modelirala v prostem času in da je Vigo, po prevzemu odgovorno-
sti za modelarstvo, to prakso sprejel kot običajno in jo osvojil, čeprav je
verjetno, da je sam vsaj deloma modelaril tudi v rednem delovnem času.
Iz tega izhajajo naslednje ugotovitve:
– Vsi imenovani ljubljanski ladjedelski mojstri, razen deloma
Viga, so bili zaposleni kot praktični ladjedelci, ki so gradili rečne
ladje in izdelovali njihove modele po prastarem običaju.
– Modele morskih ladij so izdelovali po naročilu, vendar izven de-
lovnega časa, kot ekipa pod vodstvom Spirita Viga kot najizku-
šenejšega v takšnih delih.
– Načrte morskih ladij je lahko priskrbel pater Orlando, ki je imel
kot vodja pomorske šole v Trstu in od leta 1775 na Reki dobre
zveze z ladjedelnicami.
– Čas izdelave morskih modelov lahko postavimo med leti 1774
(vlačilec in ogrodje fregate) in 1783 (verjetno model bojne ladje
»Kaiser Karl VI.«, ki je najbolj dovršen med njimi), ko je Gruber
60
tih. Vendar moramo temu oporekati že iz vzroka, ki ga navaja Hacquet.
Vsaj od projektiranja erarične ladjedelnice dalje, verjetno pa še kakšno
leto prej, so v Ljubljani ali vsaj njeni neposredni bližini gradili savske ja-
drnice, ki jih je načrtoval Gruber. Kdo naj bi jih gradil ali vsaj vodil nji-
hovo gradnjo, če ne mojstri in sodelavci, ki so bili na plačilnem spisku?
Gotovo so takšne ladje zahtevale večje ekipe delavcev. Potrebni so bili te-
sarji, smolarji, mizarji, kovači in vsaj nekaj nekvalificiranih delavcev. To
pomeni, da so bili modeli rečnih jadrnic, ki so prišli v Gruberjevo zbirko,
izdelani poleg ladje; se pravi, da je naročilo vsebovalo tudi izdelavo mo-
dela, kakor se je dogajalo drugje po Evropi. Morda bi lahko rekli celo, da
so bile ladje grajene na osnovi modelov »ad usum Pirani, Tergesti« itd. Z
Vigovim prihodom v Ljubljano se je izdelovanje modelov izboljšalo in es-
tetiziralo. Od morskih ladij, ki jih danes poznamo, je bil pred Vigovim pri-
hodom v Ljubljano izdelan model vlačilca, in še tu se pozna nekaj njego-
vega prijema v delu. Ker so imeli mojstri dovolj dela z rečnimi ladjami, je
bil model verjetno izdelan po delovnih urah, in to na izrecno naročilo vi-
zionarja, ki je v »naših deželah« ustvarjal prvo pomorsko muzejsko zbir-
ko pedagoške narave. Verjetno je tudi, da je naročil izdelavo vlačilca prav
zaradi tega, ker so bile takšne ladje v tistih časih najbolj zaposlene, in to
s prevozom hrastovega in drugega ladjedelskega lesa iz naših pristanišč v
Benetke in dalje v Italijo in Dalmacijo. To je edini starejši model, ki ni mo-
gel biti izdelan v rednem delovnem času. To pomeni, da sta mojstra in so-
delavca modelirala v prostem času in da je Vigo, po prevzemu odgovorno-
sti za modelarstvo, to prakso sprejel kot običajno in jo osvojil, čeprav je
verjetno, da je sam vsaj deloma modelaril tudi v rednem delovnem času.
Iz tega izhajajo naslednje ugotovitve:
– Vsi imenovani ljubljanski ladjedelski mojstri, razen deloma
Viga, so bili zaposleni kot praktični ladjedelci, ki so gradili rečne
ladje in izdelovali njihove modele po prastarem običaju.
– Modele morskih ladij so izdelovali po naročilu, vendar izven de-
lovnega časa, kot ekipa pod vodstvom Spirita Viga kot najizku-
šenejšega v takšnih delih.
– Načrte morskih ladij je lahko priskrbel pater Orlando, ki je imel
kot vodja pomorske šole v Trstu in od leta 1775 na Reki dobre
zveze z ladjedelnicami.
– Čas izdelave morskih modelov lahko postavimo med leti 1774
(vlačilec in ogrodje fregate) in 1783 (verjetno model bojne ladje
»Kaiser Karl VI.«, ki je najbolj dovršen med njimi), ko je Gruber
60
