Page 59 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 59
Gabrijel Gruber ali ladjedelstvo – navtika – navigacija (2. polovica 18. stoletja)
stveni zbirki«. Ta najspretnejši ladjedelski mojster ni mogel biti nihče
drug kot Tržačan Spirito Vigo.
Ko se Müllner v svojem delu sprašuje, kje je Gruber dobil omenje-
nega mojstra, nakazuje možnost, da se je obrnil na Benetke, kjer je bila
takrat visoka šola za ladjedelstvo.28 Ne bomo zanikali, da utegne imeti
Müllner popolnoma prav, kajti Spirito Vigo je lahko prišel iz beneške lad-
jedelske šole. To bi lahko dokazoval model beneške galeje, ki je res odlično
izdelan, celo mnogo bolje kot sočasni modeli galej in drugih ladij v samih
Benetkah in ga prav zato ocenjujemo kot najlepši model te vrste na svetu.
Toda obstaja še druga možnost, ki je lahko verjetnejša. Moglo se je na pri-
mer zgoditi, da je Gruber v svojih pogovorih s patrom Orlandom v Trstu
nakazal potrebo po takšnem mojstru v Ljubljani. Morda je bilo to celo
v zvezi s planirano »erarično ladjedelnico«, za katero naj bi Gruberjeva
šola vzgojila potreben strokovni kader. Morda je bilo to v zvezi z držav-
nimi koristmi, za katere sta se oba jezuita pošteno zavzemala. Morda je
bilo to v zvezi z brodarsko šolo samo, ki naj bi koristila državi pri vzgo-
ji navtičnega kadra. Dejstvo je, da je Vigo prišel v Ljubljano in začel dela-
ti na navedeni dan. Po drugi strani sta tedaj Trst in Reka imela dobre lad-
jedelske mojstre, ki so zaradi obilice dela pri gradnji avstrijske trgovske
in vojne mornarice bili verjetno boljši od beneških ladjedelcev, ker je bilo
v Benetkah zaradi izmozganosti republike ladjedelstvo v delnem zatonu,
kljub obstoju visoke ladjedelske šole. Toda vprašanje je, če je bil Vigo res
samo ladjedelski mojster. Vsi znaki kažejo, da je bil specializiran mojster
modelar, ki je ostale štiri učil dobro modelirati, čeprav je ohranil njihov
prvotni način dela in ga samo preciziral, posodobil in estetiziral. Iz oseb-
nih dohodkov, ki jih navaja poročilo, sicer ni razvidno, da bi bil boljši moj-
ster kot ostali, a njegovi strokovnosti v prid ne govori le dejstvo, da je
prišel zadnji, marveč tudi kvaliteta izdelkov, ki so šli skozi njegove roke.
Model tombase v Ljubljani, ki so ga izdelali ob njegovem prihodu, že na-
kazuje neprimerno večjo kvaliteto kot prejšnji modeli. Zlasti pa je to opa-
zno na štirih modelih vojnopomorskih ladij in na modelu trgovske dvo-
jambornice, ki jih hrani Pomorski muzej v Piranu.
Toda trije mojstri in dva sodelavca so za omenjene modele odločno
preveč. Izračunani čas izdelave obstoječih in ugotovljenih modelov bi se,
ob upoštevanju manjše Gabiattijeve in Davanzove strokovnosti ter stro-
kovnosti obeh sodelavcev, skrajšal na približno tretjino. To bi pomenilo,
da so bili modeli doslej znanih morskih ladij izdelani v približno dveh le-
28 Müllner 1900, 90–1.
59
stveni zbirki«. Ta najspretnejši ladjedelski mojster ni mogel biti nihče
drug kot Tržačan Spirito Vigo.
Ko se Müllner v svojem delu sprašuje, kje je Gruber dobil omenje-
nega mojstra, nakazuje možnost, da se je obrnil na Benetke, kjer je bila
takrat visoka šola za ladjedelstvo.28 Ne bomo zanikali, da utegne imeti
Müllner popolnoma prav, kajti Spirito Vigo je lahko prišel iz beneške lad-
jedelske šole. To bi lahko dokazoval model beneške galeje, ki je res odlično
izdelan, celo mnogo bolje kot sočasni modeli galej in drugih ladij v samih
Benetkah in ga prav zato ocenjujemo kot najlepši model te vrste na svetu.
Toda obstaja še druga možnost, ki je lahko verjetnejša. Moglo se je na pri-
mer zgoditi, da je Gruber v svojih pogovorih s patrom Orlandom v Trstu
nakazal potrebo po takšnem mojstru v Ljubljani. Morda je bilo to celo
v zvezi s planirano »erarično ladjedelnico«, za katero naj bi Gruberjeva
šola vzgojila potreben strokovni kader. Morda je bilo to v zvezi z držav-
nimi koristmi, za katere sta se oba jezuita pošteno zavzemala. Morda je
bilo to v zvezi z brodarsko šolo samo, ki naj bi koristila državi pri vzgo-
ji navtičnega kadra. Dejstvo je, da je Vigo prišel v Ljubljano in začel dela-
ti na navedeni dan. Po drugi strani sta tedaj Trst in Reka imela dobre lad-
jedelske mojstre, ki so zaradi obilice dela pri gradnji avstrijske trgovske
in vojne mornarice bili verjetno boljši od beneških ladjedelcev, ker je bilo
v Benetkah zaradi izmozganosti republike ladjedelstvo v delnem zatonu,
kljub obstoju visoke ladjedelske šole. Toda vprašanje je, če je bil Vigo res
samo ladjedelski mojster. Vsi znaki kažejo, da je bil specializiran mojster
modelar, ki je ostale štiri učil dobro modelirati, čeprav je ohranil njihov
prvotni način dela in ga samo preciziral, posodobil in estetiziral. Iz oseb-
nih dohodkov, ki jih navaja poročilo, sicer ni razvidno, da bi bil boljši moj-
ster kot ostali, a njegovi strokovnosti v prid ne govori le dejstvo, da je
prišel zadnji, marveč tudi kvaliteta izdelkov, ki so šli skozi njegove roke.
Model tombase v Ljubljani, ki so ga izdelali ob njegovem prihodu, že na-
kazuje neprimerno večjo kvaliteto kot prejšnji modeli. Zlasti pa je to opa-
zno na štirih modelih vojnopomorskih ladij in na modelu trgovske dvo-
jambornice, ki jih hrani Pomorski muzej v Piranu.
Toda trije mojstri in dva sodelavca so za omenjene modele odločno
preveč. Izračunani čas izdelave obstoječih in ugotovljenih modelov bi se,
ob upoštevanju manjše Gabiattijeve in Davanzove strokovnosti ter stro-
kovnosti obeh sodelavcev, skrajšal na približno tretjino. To bi pomenilo,
da so bili modeli doslej znanih morskih ladij izdelani v približno dveh le-
28 Müllner 1900, 90–1.
59
