Page 111 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 111
Zibelka integrirane kmečke ekonomije: Kranjska in Goriška (16.–18. stoletje)
prepletalo s kmečko trgovino, imelo »drugačen značaj, služilo je predvsem
prodaji izdelkov tamkajšnjega železarstva in platnarstva«. Kljub temu se
tudi tu najdejo elementi prepletanja. »Tovorniki železnih izdelkov v Trst
in Italijo so se vračali s tovori vina«, za katero Valenčič sklepa, da ni bilo
namenjeno »le za lastne potrebe, temveč za prodajo« (1981, 252).
Ena pomembnih prometnih povezav, ki so se je posluževali, je vodila pre-
ko Škofje Loke čez Poljansko dolino in mimo mitninske postaje v Bači pro-
ti Čedadu ter naprej v Furlanijo v Beneški republiki (Blaznik 1966; Rajšp
1994). Po tej poti je »silno cvetelo« tudi tihotapstvo (Blaznik 1973, 223–224;
1966, 37). V Gorico in furlanska mesta so vozili tudi platno ter vino in ži-
vino. Slednjo so kupovali na Ogrskem, jo vzredili na svojih kmetijah in jo
nato prodajali preko Tolminskega v Beneško republiko (Blaznik 1973, 223;
Gašperšič 1960, 152; Gestrin 1965). Nezanemarljiva je bila tudi tovorniška
dejavnost, ki so jo podložniki opravljali za potrebe fužin.
Na goriški strani so po bovški poti, ki je iz Furlanske nižine in doline
Soče vodila prek Kobarida v Bovec in dalje čez Predel proti Trbižu na Ko-
roškem, bovški in tolminski kmetje prevažali vino, živino, mesne izdelke
ter sir. Bili so tudi glavni oskrbovalci mesta Gorice, svoje izdelke in živino
pa so prodajali tudi čez mejo v beneški Čedad. »Tolminske, kanalske, bov-
ške gore [. . .] dajejo maslo, ki oskrbuje pokrajino; ostalo prevažajo tisti iz
Bovca in Tolmina predvsem na beneško ozemlje.« Drug tržni izdelek iz pri-
marnega sektorja v goriški grofiji je bil med. Okoli leta 1775 so ga proizve-
dli približno 100.000 funtov (50 ton), kar je presegalo »deželne potrebe«.
Izvažali so ga v Salzburg in na Koroško (Baselli 2003, 175). Skozi Posočje,
čez bohinjske gore proti Kobaridu in z Bovškega so tudi tihotapili, in sicer
predvsem mast, sir in v veliki meri živino. V večini primerov je bila končni
cilj Beneška republika (Panjek 2002a, 221–222; 2015, 102).
Vino je predstavljalo pravo »bogastvo goriške grofije«, njegovo glavno tr-
žišče je bila Koroška (Panjek 2015, 60). Vinska trgovina s Koroško je teme-
ljila na vrsti sporazumov, po katerih so Korošci morali primarno odkupo-
vati goriška in tržaška vina. Na Koroško so sladka goriška in tržaška vina
(rebula, prosek) dobavljali preko koroških prevoznikov, krčmarjev, trgov-
cev, a tudi lokalnih tovornikov – slednji so bili pretežno kmečkega porekla.
Med Koroško in Goriško je potekala izmenjava vina za železo (Panjek 2015,
59–79; Gomiršek 2007, 59). Poleg tega je v 17. stoletju čez Kanalsko dolino
v Goriška brda in Furlanijo prihajalo »veliko število Korošcev« na sezon-
sko delo, da bi se »v tamkajšnjih vinogradih začasno zaposlilo pri trgatvi«
(Panjek 2002a, 218; 2015, 102–103).
Neagrarne aktivnosti kmečkega prebivalstva v Zgornjem Posočju, Brdih
in delu Krasa, ki ga je takrat pokrivala Goriška, je leta 1775 opisal dežel-
109
prepletalo s kmečko trgovino, imelo »drugačen značaj, služilo je predvsem
prodaji izdelkov tamkajšnjega železarstva in platnarstva«. Kljub temu se
tudi tu najdejo elementi prepletanja. »Tovorniki železnih izdelkov v Trst
in Italijo so se vračali s tovori vina«, za katero Valenčič sklepa, da ni bilo
namenjeno »le za lastne potrebe, temveč za prodajo« (1981, 252).
Ena pomembnih prometnih povezav, ki so se je posluževali, je vodila pre-
ko Škofje Loke čez Poljansko dolino in mimo mitninske postaje v Bači pro-
ti Čedadu ter naprej v Furlanijo v Beneški republiki (Blaznik 1966; Rajšp
1994). Po tej poti je »silno cvetelo« tudi tihotapstvo (Blaznik 1973, 223–224;
1966, 37). V Gorico in furlanska mesta so vozili tudi platno ter vino in ži-
vino. Slednjo so kupovali na Ogrskem, jo vzredili na svojih kmetijah in jo
nato prodajali preko Tolminskega v Beneško republiko (Blaznik 1973, 223;
Gašperšič 1960, 152; Gestrin 1965). Nezanemarljiva je bila tudi tovorniška
dejavnost, ki so jo podložniki opravljali za potrebe fužin.
Na goriški strani so po bovški poti, ki je iz Furlanske nižine in doline
Soče vodila prek Kobarida v Bovec in dalje čez Predel proti Trbižu na Ko-
roškem, bovški in tolminski kmetje prevažali vino, živino, mesne izdelke
ter sir. Bili so tudi glavni oskrbovalci mesta Gorice, svoje izdelke in živino
pa so prodajali tudi čez mejo v beneški Čedad. »Tolminske, kanalske, bov-
ške gore [. . .] dajejo maslo, ki oskrbuje pokrajino; ostalo prevažajo tisti iz
Bovca in Tolmina predvsem na beneško ozemlje.« Drug tržni izdelek iz pri-
marnega sektorja v goriški grofiji je bil med. Okoli leta 1775 so ga proizve-
dli približno 100.000 funtov (50 ton), kar je presegalo »deželne potrebe«.
Izvažali so ga v Salzburg in na Koroško (Baselli 2003, 175). Skozi Posočje,
čez bohinjske gore proti Kobaridu in z Bovškega so tudi tihotapili, in sicer
predvsem mast, sir in v veliki meri živino. V večini primerov je bila končni
cilj Beneška republika (Panjek 2002a, 221–222; 2015, 102).
Vino je predstavljalo pravo »bogastvo goriške grofije«, njegovo glavno tr-
žišče je bila Koroška (Panjek 2015, 60). Vinska trgovina s Koroško je teme-
ljila na vrsti sporazumov, po katerih so Korošci morali primarno odkupo-
vati goriška in tržaška vina. Na Koroško so sladka goriška in tržaška vina
(rebula, prosek) dobavljali preko koroških prevoznikov, krčmarjev, trgov-
cev, a tudi lokalnih tovornikov – slednji so bili pretežno kmečkega porekla.
Med Koroško in Goriško je potekala izmenjava vina za železo (Panjek 2015,
59–79; Gomiršek 2007, 59). Poleg tega je v 17. stoletju čez Kanalsko dolino
v Goriška brda in Furlanijo prihajalo »veliko število Korošcev« na sezon-
sko delo, da bi se »v tamkajšnjih vinogradih začasno zaposlilo pri trgatvi«
(Panjek 2002a, 218; 2015, 102–103).
Neagrarne aktivnosti kmečkega prebivalstva v Zgornjem Posočju, Brdih
in delu Krasa, ki ga je takrat pokrivala Goriška, je leta 1775 opisal dežel-
109
