Page 109 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 109
Zibelka integrirane kmečke ekonomije: Kranjska in Goriška (16.–18. stoletje)
je bilo v tem obdobju središče kranjskega platnarstva, že »skoraj vsi kmetje
producenti platna, ker je imela skoraj vsaka hiša statve« (1956, 90).
Domača proizvodnja lanu ni zadoščala, zato so ga kupovali na Koroškem,
končno blago pa so izvažali preko Trsta in Reke v Dubrovnik, Dalmaci-
jo, Sicilijo, Neapelj, Romagno, Benetke in beneško Istro. Kranjsko platno
naj bi znašalo kar dve tretjini celotnega izvoza platna vseh avstrijskih de-
žel preko Trsta (Žontar 1956, 91). Sredi 18. stoletja je na območju loškega
gospostva mogoče zaslediti oblike založniškega sistema. Istočasno je lju-
bljanski komerčni konses želel pospešiti proizvodnjo lanu ter predenja in
tkanja platna. Ljubljanski in novomeški ceh sta vztrajala, da bi se mora-
li loški tkalci platna prilagoditi njihovim zahtevam po podreditvi oziroma
omejitvi proizvodnje, s čimer se ni strinjal ljubljanski komerčni konses, in
sicer z razlogom, da je »bilo tkanje platna na tem gospostvu življenjskega
pomena« (str. 95). Kot dokazuje sledeči citat, so s platnom veliko trgovali
tudi kmetje sami (str. 95):
Tu se je bila že tudi razvila mlajša organizacija produkcije, ki je spre-
mljala platnarstvo kot domačo obrt ali stransko pridobitno dejav-
nost, ako ni več delala za lastne potrebe, marveč za tržišče. Trgovski
kapital je tu organiziral proizvodnjo. Med producenta in konsumen-
ta se je že močno vrinil trgovec-založnik [. . .] Ni pa manjkalo majh-
nih prekupčevalcev in kramarjev iz vasi. Iz trgovske korespondence
Demšarjev je razvidno, da so trgovali mnogi nepismeni kmetje lo-
škega gospostva s platnom na sejmih v jadranskih primorskih me-
stih in celo v Italiji. Zato ni čuda, da so izrazili loški veletrgovci pri
kranjskem komerčnem konsesu željo, da bi bila trgovina s platnom
pridržana meščanom in prepovedana kmetom. Hudovali so se nad
majhnimi kmečkimi trgovčiči, ki ne zmorejo niti 50 gld., pa kupuje-
jo laket platna na kredit za 2 solda draže, kot ga plačajo meščanski
trgovci v gotovini. Poleg tega obetajo ti kramarji, da bodo poravnali
svoj dolg šele po končanem tržaškem, reškem ali videmskem sejmu.
Tam pa dajo platno nekaj ceneje, ker ne morejo čakati na denar in s
tem kvarijo kupčijo velikim trgovcem.
Založniško domačo obrt v 18. stoletju zasledimo tudi v okviru sitarske
dejavnosti. Središči sta bili v Stražišču in Bitnjem. Sitarji so bili v glavnem
kajžarji in gostači z malo ali nič zemlje, ki si zaradi revščine niso mogli sami
kupiti žime. To jim je priskrbel založnik, ki je na ta način zaslužil dvakratno
– s prodajo žime in žimarskega izdelka. Njihovo razmerje je bilo zgolj po-
107
je bilo v tem obdobju središče kranjskega platnarstva, že »skoraj vsi kmetje
producenti platna, ker je imela skoraj vsaka hiša statve« (1956, 90).
Domača proizvodnja lanu ni zadoščala, zato so ga kupovali na Koroškem,
končno blago pa so izvažali preko Trsta in Reke v Dubrovnik, Dalmaci-
jo, Sicilijo, Neapelj, Romagno, Benetke in beneško Istro. Kranjsko platno
naj bi znašalo kar dve tretjini celotnega izvoza platna vseh avstrijskih de-
žel preko Trsta (Žontar 1956, 91). Sredi 18. stoletja je na območju loškega
gospostva mogoče zaslediti oblike založniškega sistema. Istočasno je lju-
bljanski komerčni konses želel pospešiti proizvodnjo lanu ter predenja in
tkanja platna. Ljubljanski in novomeški ceh sta vztrajala, da bi se mora-
li loški tkalci platna prilagoditi njihovim zahtevam po podreditvi oziroma
omejitvi proizvodnje, s čimer se ni strinjal ljubljanski komerčni konses, in
sicer z razlogom, da je »bilo tkanje platna na tem gospostvu življenjskega
pomena« (str. 95). Kot dokazuje sledeči citat, so s platnom veliko trgovali
tudi kmetje sami (str. 95):
Tu se je bila že tudi razvila mlajša organizacija produkcije, ki je spre-
mljala platnarstvo kot domačo obrt ali stransko pridobitno dejav-
nost, ako ni več delala za lastne potrebe, marveč za tržišče. Trgovski
kapital je tu organiziral proizvodnjo. Med producenta in konsumen-
ta se je že močno vrinil trgovec-založnik [. . .] Ni pa manjkalo majh-
nih prekupčevalcev in kramarjev iz vasi. Iz trgovske korespondence
Demšarjev je razvidno, da so trgovali mnogi nepismeni kmetje lo-
škega gospostva s platnom na sejmih v jadranskih primorskih me-
stih in celo v Italiji. Zato ni čuda, da so izrazili loški veletrgovci pri
kranjskem komerčnem konsesu željo, da bi bila trgovina s platnom
pridržana meščanom in prepovedana kmetom. Hudovali so se nad
majhnimi kmečkimi trgovčiči, ki ne zmorejo niti 50 gld., pa kupuje-
jo laket platna na kredit za 2 solda draže, kot ga plačajo meščanski
trgovci v gotovini. Poleg tega obetajo ti kramarji, da bodo poravnali
svoj dolg šele po končanem tržaškem, reškem ali videmskem sejmu.
Tam pa dajo platno nekaj ceneje, ker ne morejo čakati na denar in s
tem kvarijo kupčijo velikim trgovcem.
Založniško domačo obrt v 18. stoletju zasledimo tudi v okviru sitarske
dejavnosti. Središči sta bili v Stražišču in Bitnjem. Sitarji so bili v glavnem
kajžarji in gostači z malo ali nič zemlje, ki si zaradi revščine niso mogli sami
kupiti žime. To jim je priskrbel založnik, ki je na ta način zaslužil dvakratno
– s prodajo žime in žimarskega izdelka. Njihovo razmerje je bilo zgolj po-
107
