Page 112 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 112
ksander Panjek in Ines Beguš
ni glavar. O prebivalcih med Posočjem in Krasom je zapisal, da so njiho-
va zemljišča slabo rodovitna. Kmetovanje jih ni zaposlilo skozi vse leto in
od zemlje niso dobili dovolj prehrane, zato so se po njegovem mnenju na
Bovškem in Tolminskem ukvarjali s proizvodnjo oglja ter »predvsem s pre-
jo lanu in izdelovanjem raznih lesenih orodij, poleg tega pa še z drugimi
malimi obrtmi, zaradi česar jim pravijo tudi kramarji« (potujoči trgovci)
(Baselli 1775, 177). Zgornja Soška dolina je že v prvi polovici 18. stoletja
predstavljala »ogromen rezervoar izkušene delovne sile«, za katero sta se
potegovala platnarska podjetnika Foramiti iz Čedada in Linussio iz Tolme-
ča na sosednjem beneškem ozemlju. Foramiti je v Kobaridu postavil obrat
ali skladišče (it. fillone) za prejo, vendar mu ga je sredi stoletja Linussio
prevzel s tem, ko je povišal plačilo za najem prostora in mezde predicam.
Prostore je Linussio držal »prepolne lanu«, tako da je Foramitiju odvzemal
predice (Iancis 2001, 163).
Nimamo informacij o vključenosti kmečkega prebivalstva v predelavo le-
sa in njegovo splavljanje po dolini reke Soče, ki se je razvila predvsem od 16.
stoletja dalje, ko se je zaradi tega tudi Gorica razvila v središče lesne indu-
strije (Gestrin 1965, 195). Po analogiji z drugimi kraji pa je mogoče domne-
vati, da so bili kmetje iz Posočja v dejavnosti, povezane z lesno industrijo,
vključeni kot delovna sila.
Nekaj besed bomo namenili še kreditnemu poslovanju na Tolminskem,
o katerem imamo sicer le posredno sled. Po zatrtju upora leta 1713 je bilo
72 tolminskih mož obsojenih na gmotne kazni izgube večjega ali manjše-
ga dela premoženja. Na izgubo celotnega premoženja je bilo kaznovanih
22 mož, devet na izgubo treh četrtin premoženja, 25 na izgubo polovice
ter trije na izgubo četrtine premoženja, to je zlasti kmetij. A goriški dežel-
ni davkar Roglovič (de Roglovig) je v naslednjih letih ugotavljal, da so bili
premoženjsko kaznovani kmetje zadolženi in da je bilo upnikov s predno-
stno pravico nad kmetijami zelo veliko. Zaradi tega, ob visokih davkih in
dajatvah ter skromni donosnosti kmetijstva na Tolminskem, je bilo težko
najti nekoga, ki bi odvzete kmetije prevzel ali odkupil (Panjek 1994, 193–
194; 2014b, 108). Za našo temo je podatek relevanten, ker priča o razširje-
nosti kreditnega poslovanja in precej očitno tudi o tem, da so bila posojila
zavarovana z nepremičninami (zemljo, kmetijami), čeprav način sklepanja
posojilnih pogodb ostaja nerazkrit.
Kraške planote in hriboviti svet Goriške, Notranjske in Krasa
Na planotah Trnovskega gozda so kmetje in kajžarji izkoriščali cesarske
gozdove za pašo ovac ter koz in košnjo. V vasi Lokve so se poleg paše ukvar-
110
ni glavar. O prebivalcih med Posočjem in Krasom je zapisal, da so njiho-
va zemljišča slabo rodovitna. Kmetovanje jih ni zaposlilo skozi vse leto in
od zemlje niso dobili dovolj prehrane, zato so se po njegovem mnenju na
Bovškem in Tolminskem ukvarjali s proizvodnjo oglja ter »predvsem s pre-
jo lanu in izdelovanjem raznih lesenih orodij, poleg tega pa še z drugimi
malimi obrtmi, zaradi česar jim pravijo tudi kramarji« (potujoči trgovci)
(Baselli 1775, 177). Zgornja Soška dolina je že v prvi polovici 18. stoletja
predstavljala »ogromen rezervoar izkušene delovne sile«, za katero sta se
potegovala platnarska podjetnika Foramiti iz Čedada in Linussio iz Tolme-
ča na sosednjem beneškem ozemlju. Foramiti je v Kobaridu postavil obrat
ali skladišče (it. fillone) za prejo, vendar mu ga je sredi stoletja Linussio
prevzel s tem, ko je povišal plačilo za najem prostora in mezde predicam.
Prostore je Linussio držal »prepolne lanu«, tako da je Foramitiju odvzemal
predice (Iancis 2001, 163).
Nimamo informacij o vključenosti kmečkega prebivalstva v predelavo le-
sa in njegovo splavljanje po dolini reke Soče, ki se je razvila predvsem od 16.
stoletja dalje, ko se je zaradi tega tudi Gorica razvila v središče lesne indu-
strije (Gestrin 1965, 195). Po analogiji z drugimi kraji pa je mogoče domne-
vati, da so bili kmetje iz Posočja v dejavnosti, povezane z lesno industrijo,
vključeni kot delovna sila.
Nekaj besed bomo namenili še kreditnemu poslovanju na Tolminskem,
o katerem imamo sicer le posredno sled. Po zatrtju upora leta 1713 je bilo
72 tolminskih mož obsojenih na gmotne kazni izgube večjega ali manjše-
ga dela premoženja. Na izgubo celotnega premoženja je bilo kaznovanih
22 mož, devet na izgubo treh četrtin premoženja, 25 na izgubo polovice
ter trije na izgubo četrtine premoženja, to je zlasti kmetij. A goriški dežel-
ni davkar Roglovič (de Roglovig) je v naslednjih letih ugotavljal, da so bili
premoženjsko kaznovani kmetje zadolženi in da je bilo upnikov s predno-
stno pravico nad kmetijami zelo veliko. Zaradi tega, ob visokih davkih in
dajatvah ter skromni donosnosti kmetijstva na Tolminskem, je bilo težko
najti nekoga, ki bi odvzete kmetije prevzel ali odkupil (Panjek 1994, 193–
194; 2014b, 108). Za našo temo je podatek relevanten, ker priča o razširje-
nosti kreditnega poslovanja in precej očitno tudi o tem, da so bila posojila
zavarovana z nepremičninami (zemljo, kmetijami), čeprav način sklepanja
posojilnih pogodb ostaja nerazkrit.
Kraške planote in hriboviti svet Goriške, Notranjske in Krasa
Na planotah Trnovskega gozda so kmetje in kajžarji izkoriščali cesarske
gozdove za pašo ovac ter koz in košnjo. V vasi Lokve so se poleg paše ukvar-
110
