Page 113 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 113
Zibelka integrirane kmečke ekonomije: Kranjska in Goriška (16.–18. stoletje)
jali s poklici, vezanimi na gozdarstvo, kot so sekači, oglarji, tesarji in voz-
niki. Gozdni les so domačini izkoriščali tudi za potrebe domače industrije.
Iz njega so izdelovali kmetijska orodja in opremo tako za domačo upora-
bo kot prodajo v obliki suhorobarstva (Panjek 2015, 107). V že navedenem
poročilu iz druge polovice 18. stoletja je navedeno, da se »prebivalci Trno-
vskega gozda preživljajo z dobavljanjem lesa za gradnjo in kurjavo, od česar
zaslužijo med 14 in 15.000 goldinarjev na leto«. Poleg tega so se ukvarjali
z »rezanjem lesenih palčic za vezanje knjig, ki se precej prodajajo ne samo
na Goriškem, ampak tudi v Neapeljskem kraljestvu« (Baselli 1775, 177).
Povpraševanje po lesu in oglju s Trnovske planote je ustvarjala industrija
v Šturjah pri Ajdovščini, kjer sta bila železarstvo in kasneje predelava ba-
kra prisotna vsaj od 16. stoletja ob reki Hubelj (Beguš 2020, 164–167). V teh
obratih je poleg prebivalcev naselja delalo tudi okoliško kmečko prebival-
stvo. Iz obdobja 16. stoletja so se npr. ohranila pisma fužinarjev ob Hublju,
naslovljena na višje urade v Ljubljani in na Dunaju. Pismo Krištofa Aink-
hurna iz leta 1572 razkriva, da je delo v fužinah v glavnem slonelo na kmeč-
kem prebivalstvu: »[O]brat ob Hublju je brez usposobljenih rudarjev, le s
kmeti, ki niti rudarskega reda, niti postavljanja cene, niti zavarovanju jame
ne dajo važnosti« (Bačar 2007, 170). Izrazito razvita je bila na območju Tr-
novskega gozda lesna trgovina, vezana predvsem na mesta Videm, Gorica
in Trst. Prebivalci so kot kmetje – gozdarji znaten del dohodka pridobiva-
li s sečnjo, prevozom (furmanstvo) ter prodajo lesa v Gorico (Panjek 2015,
110–111; Kolenc 2012, 206). V 18. stoletju sta se razvila steklarska obrt, pri
kateri so sodelovali tudi domačini, ter škafarstvo, s katerim so se ukvarjali
pretežno moški v zimskem času (Kolenc 2011, 97–99; 2012, 131).
Edini velik osredotočeni industrijski obrat v tem prostoru je bil rudnik
živega srebra v Idriji, ki je bil v novem veku med največjimi na svetu. Ru-
dnik je kmečke sinove iz okolice Idrije zaposloval v obliki mezdnega, po-
godbenega in akordnega dela kot kopalce ter žgalce rude in črpalce vode
iz rudnika ter za druge vrste opravil (drvarji ipd.). Mladi kmečki sinovi
so pogosto ohranjali vezi z domačo kmetijo in v rudniku delali sezonsko
ali začasno. V poletnih mesecih, ko je bilo delo na polju v največjem raz-
mahu, so začasno zapuščali delovna mesta v rudniku in pomagali pri delu
na polju. Po opravljenem kmetijskem delu so se ponovno vračali na delo v
rudnik (Verbič 1952–1953, 534, 538; Valentinitsch 2020, 29–30, 128). Tako
na samem območju rudnika kot pri njegovi preskrbi in razvažanju živega
srebra je bilo dejavnih tudi veliko tovornikov. Transport so opravljali pod-
ložniki sosednjih gospostev, predvsem gospostev Logatec, a tudi Tolmin
in Škofja Loka. Tolminski in škofjeloški kmetje so bili zadolženi zlasti za
111
jali s poklici, vezanimi na gozdarstvo, kot so sekači, oglarji, tesarji in voz-
niki. Gozdni les so domačini izkoriščali tudi za potrebe domače industrije.
Iz njega so izdelovali kmetijska orodja in opremo tako za domačo upora-
bo kot prodajo v obliki suhorobarstva (Panjek 2015, 107). V že navedenem
poročilu iz druge polovice 18. stoletja je navedeno, da se »prebivalci Trno-
vskega gozda preživljajo z dobavljanjem lesa za gradnjo in kurjavo, od česar
zaslužijo med 14 in 15.000 goldinarjev na leto«. Poleg tega so se ukvarjali
z »rezanjem lesenih palčic za vezanje knjig, ki se precej prodajajo ne samo
na Goriškem, ampak tudi v Neapeljskem kraljestvu« (Baselli 1775, 177).
Povpraševanje po lesu in oglju s Trnovske planote je ustvarjala industrija
v Šturjah pri Ajdovščini, kjer sta bila železarstvo in kasneje predelava ba-
kra prisotna vsaj od 16. stoletja ob reki Hubelj (Beguš 2020, 164–167). V teh
obratih je poleg prebivalcev naselja delalo tudi okoliško kmečko prebival-
stvo. Iz obdobja 16. stoletja so se npr. ohranila pisma fužinarjev ob Hublju,
naslovljena na višje urade v Ljubljani in na Dunaju. Pismo Krištofa Aink-
hurna iz leta 1572 razkriva, da je delo v fužinah v glavnem slonelo na kmeč-
kem prebivalstvu: »[O]brat ob Hublju je brez usposobljenih rudarjev, le s
kmeti, ki niti rudarskega reda, niti postavljanja cene, niti zavarovanju jame
ne dajo važnosti« (Bačar 2007, 170). Izrazito razvita je bila na območju Tr-
novskega gozda lesna trgovina, vezana predvsem na mesta Videm, Gorica
in Trst. Prebivalci so kot kmetje – gozdarji znaten del dohodka pridobiva-
li s sečnjo, prevozom (furmanstvo) ter prodajo lesa v Gorico (Panjek 2015,
110–111; Kolenc 2012, 206). V 18. stoletju sta se razvila steklarska obrt, pri
kateri so sodelovali tudi domačini, ter škafarstvo, s katerim so se ukvarjali
pretežno moški v zimskem času (Kolenc 2011, 97–99; 2012, 131).
Edini velik osredotočeni industrijski obrat v tem prostoru je bil rudnik
živega srebra v Idriji, ki je bil v novem veku med največjimi na svetu. Ru-
dnik je kmečke sinove iz okolice Idrije zaposloval v obliki mezdnega, po-
godbenega in akordnega dela kot kopalce ter žgalce rude in črpalce vode
iz rudnika ter za druge vrste opravil (drvarji ipd.). Mladi kmečki sinovi
so pogosto ohranjali vezi z domačo kmetijo in v rudniku delali sezonsko
ali začasno. V poletnih mesecih, ko je bilo delo na polju v največjem raz-
mahu, so začasno zapuščali delovna mesta v rudniku in pomagali pri delu
na polju. Po opravljenem kmetijskem delu so se ponovno vračali na delo v
rudnik (Verbič 1952–1953, 534, 538; Valentinitsch 2020, 29–30, 128). Tako
na samem območju rudnika kot pri njegovi preskrbi in razvažanju živega
srebra je bilo dejavnih tudi veliko tovornikov. Transport so opravljali pod-
ložniki sosednjih gospostev, predvsem gospostev Logatec, a tudi Tolmin
in Škofja Loka. Tolminski in škofjeloški kmetje so bili zadolženi zlasti za
111
