Page 114 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 114
ksander Panjek in Ines Beguš
tovorjenje lesa ter žgalnih vrčev in za transporte na območju rudnika. Po-
leg živega srebra in cinobra v Trst in Devin ali v Beljak so zlasti logaški
podložniki tovorili tudi živež, krmo za živino ter razne obrtne izdelke za
potrebe rudnika in idrijskega prebivalstva. Logaški podložniki so izvajali
neke vrste trikotno trgovino: v Idrijo so tovorili žito in druge potrebščine,
iz Idrije v Trst so tovorili živo srebro, iz Trsta nazaj na Kranjsko pa morsko
sol in vino. V zgodnejšem obdobju je bilo tovorjenje plačljivo in profitno
za kmete, od konca 16. stoletja dalje pa se je v čedalje večji meri izvajalo
v obliki obvezne transportne tlake, kar je kmete odvračalo (Valentinitsch
2020, 170–175). Glavni izdelovalec in dobavitelj lončenih posod za taljenje
rude so bili v prvih dveh stoletjih delovanja rudnika kmečki lončarji z ob-
močja Škofje Loke. Posode so izdelovali izključno za potrebe rudnika, kar
nakazuje že na industrijsko proizvodnjo oz. obliko založništva, v kateri je
vlogo založnika odigralo rudniško podjetje (Verbič 1963, 99; Blaznik 1973,
222; Kavčič 2010, 144; Panjek 2015, 108). Očitno neizogibno je bilo tudi ti-
hotapstvo z živosrebrno rudo, ki so se ga posluževali pretežno podložniki
– kramarji idrijskega, tolminskega in loškega gospostva, ki so v Idrijo pri-
hajali pod pretvezo, da prinašajo živež v zameno za čipke, ki so jih naku-
povali od idrijskih klekljaric. Tradicija izdelovanja idrijskih čipk, ki so se ga
posluževale kmečke žene in dekleta, sega že v 16. stoletje. Laneni sukanec
in platno so v zameno za čipke nabavljale v Škofji Loki (Verbič 1969, 157;
Hodnik 1995a; 1995b; Terpin 2007, 84).
V nižinskem predelu v okolici Gorice, na Vipavskem in na Krasu se je
precej razvilo svilarstvo, za katero je bil les pomemben energijski vir in je
nase vezalo dejavnosti, ki so se pretežno nahajale na podeželju v obliki za-
ložništva (Panjek 2015, 103–105). Ta industrija je sestavljena iz dolgega niza
zaporednih faz; od gojenja murv kot krme za sviloprejke, vzreje sviloprejk
in proizvodnje preje do končne tkanine. Na dvorišču marsikatere kmeti-
je so imeli posajene murve, katerih listje je hrana sviloprejkam. Gojenje
sviloprejk je bilo v 18. stoletju v domeni pretežno »revnih prebivalcev va-
si« (Žontar 1957, 16). Po poročilu goriškega glavarja so se s to dejavnostjo
ukvarjale pretežno kmečke ženske z nižinskega sveta Goriške, Krasa, Brd
in Kanalskega hribovja. To delo so opravljale v mesecih maju in juniju, ko je
bilo delo na polju manj nujno (Baselli 1775, 179). Nekatere od naslednjih faz
izdelovanja svile so se izvajale tudi na podeželju v obliki založništva (nem.
Kaufsystem), čeprav je bila proizvodnja polizdelkov večja od proizvodnje
končnih izdelkov. Na začetku 18. stoletja, preden se je začela merkantili-
stična razvojna politika, so v goriški grofiji proizvedli okoli 9.000 kilogra-
mov svilenih kokonov letno; vsega skupaj je bilo v mestih Gorica in Krmin
112
tovorjenje lesa ter žgalnih vrčev in za transporte na območju rudnika. Po-
leg živega srebra in cinobra v Trst in Devin ali v Beljak so zlasti logaški
podložniki tovorili tudi živež, krmo za živino ter razne obrtne izdelke za
potrebe rudnika in idrijskega prebivalstva. Logaški podložniki so izvajali
neke vrste trikotno trgovino: v Idrijo so tovorili žito in druge potrebščine,
iz Idrije v Trst so tovorili živo srebro, iz Trsta nazaj na Kranjsko pa morsko
sol in vino. V zgodnejšem obdobju je bilo tovorjenje plačljivo in profitno
za kmete, od konca 16. stoletja dalje pa se je v čedalje večji meri izvajalo
v obliki obvezne transportne tlake, kar je kmete odvračalo (Valentinitsch
2020, 170–175). Glavni izdelovalec in dobavitelj lončenih posod za taljenje
rude so bili v prvih dveh stoletjih delovanja rudnika kmečki lončarji z ob-
močja Škofje Loke. Posode so izdelovali izključno za potrebe rudnika, kar
nakazuje že na industrijsko proizvodnjo oz. obliko založništva, v kateri je
vlogo založnika odigralo rudniško podjetje (Verbič 1963, 99; Blaznik 1973,
222; Kavčič 2010, 144; Panjek 2015, 108). Očitno neizogibno je bilo tudi ti-
hotapstvo z živosrebrno rudo, ki so se ga posluževali pretežno podložniki
– kramarji idrijskega, tolminskega in loškega gospostva, ki so v Idrijo pri-
hajali pod pretvezo, da prinašajo živež v zameno za čipke, ki so jih naku-
povali od idrijskih klekljaric. Tradicija izdelovanja idrijskih čipk, ki so se ga
posluževale kmečke žene in dekleta, sega že v 16. stoletje. Laneni sukanec
in platno so v zameno za čipke nabavljale v Škofji Loki (Verbič 1969, 157;
Hodnik 1995a; 1995b; Terpin 2007, 84).
V nižinskem predelu v okolici Gorice, na Vipavskem in na Krasu se je
precej razvilo svilarstvo, za katero je bil les pomemben energijski vir in je
nase vezalo dejavnosti, ki so se pretežno nahajale na podeželju v obliki za-
ložništva (Panjek 2015, 103–105). Ta industrija je sestavljena iz dolgega niza
zaporednih faz; od gojenja murv kot krme za sviloprejke, vzreje sviloprejk
in proizvodnje preje do končne tkanine. Na dvorišču marsikatere kmeti-
je so imeli posajene murve, katerih listje je hrana sviloprejkam. Gojenje
sviloprejk je bilo v 18. stoletju v domeni pretežno »revnih prebivalcev va-
si« (Žontar 1957, 16). Po poročilu goriškega glavarja so se s to dejavnostjo
ukvarjale pretežno kmečke ženske z nižinskega sveta Goriške, Krasa, Brd
in Kanalskega hribovja. To delo so opravljale v mesecih maju in juniju, ko je
bilo delo na polju manj nujno (Baselli 1775, 179). Nekatere od naslednjih faz
izdelovanja svile so se izvajale tudi na podeželju v obliki založništva (nem.
Kaufsystem), čeprav je bila proizvodnja polizdelkov večja od proizvodnje
končnih izdelkov. Na začetku 18. stoletja, preden se je začela merkantili-
stična razvojna politika, so v goriški grofiji proizvedli okoli 9.000 kilogra-
mov svilenih kokonov letno; vsega skupaj je bilo v mestih Gorica in Krmin
112
