Page 116 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 116
ksander Panjek in Ines Beguš
nussio v Tolmeču in Foramiti v Čedadu (str. 180). Industrija Linussio je kot
ogromno podjetje v tistem času zaposlovala tkalce in veliko število predic,
ki so v založniškem odnosu delale na domu. Njihovo število »kaže na kapi-
larno, obsežno in sistematično zaposlovanje«. Pietro Linussio je leta 1777
izjavil, da se je »40.000 ljudi med Karnijo in Furlanijo« preživljalo v po-
vezavi z njegovo tovarno, čeprav je bilo delo nestalno in jim ni moglo biti
edini vir dohodka (Morassi 1991, 49). Kot kaže, je njegova mreža segala
tudi čez mejo, v Posočje. Ravno tedaj so nekateri karnijski mojstri, ki so
odšli iz službe v podjetju Linussio, s pomočjo tržaškega kapitala postavili
platnarno. Ta je po začetnih težavah in odhodu dela furlanske delovne sile
ponovno zaživela leta 1786. Tedaj je Francesco Borghi prejel ugodno poso-
jilo od države v višini 10.000 goldinarjev. Leta 1794 je obljubljal tisoč delov-
nih mest v preji samo v naselju Kanal in zaprosil za »prednostno pravico
za domačo delovno silo na domu« v okoliškem hribovju pred konkurenti iz
Furlanije. Lan je dobavljal iz Koroške, platna pa je proizvajal »za oblačenje
ljudi s podeželja in za pomorstvo« (Iancis 2001, 175–189).
Notranjska in Kras sta ležala ob glavni tranzitni poti, ki je povezovala
Ljubljano z jadransko obalo in z Gorico ob meji z Beneško republiko. To je
bil odsek, na katerem je potekal skoraj ves trgovski promet med panonsko
in balkansko regijo ter italijanskimi državami. Z vzhoda je v Gorico in dalje
v beneško Furlansko nižino vodila cesta čez Vipavsko dolino in Notranjsko,
ki je prihajala iz Kranjske. Na Notranjskem so se odcepile še druge poti, ki
so čez Kras vodile proti obalnim mestom in pristaniščem Štivan, Trst, Ko-
per, Izola, Piran ter Reka. Zaradi prehodne lege proti obalnim mestom ne
more presenetiti, da so bile na Notranjskem in na Krasu najbolj razširje-
ne panoge, v katere se je vključevalo kmečko prebivalstvo, trgovina, tovor-
ništvo in tihotapstvo. To tematiko je v slovenskem zgodovinopisju dobro
obdelal Ferdo Gestrin (1962; 1963; 1969; 1991). Iz obalnih mest proti notra-
njosti dežel Kranjske, Štajerske pa do Hrvaške sta potekala kmečka trgovi-
na in tovorništvo s soljo, z vinom ter oljem. V obratni smeri, v primorska
mesta, so s kmečko trgovino potovali »žito vseh vrst in moka, živina in me-
sni izdelki, sir in mast, kože in usnje in domače sukno ter platno, med in
vosek, les in lesni izdelki ter drugi proizvodi domače dejavnosti« (Gestrin
1965, 42). Kmetje so tovorili lastno ali tuje žito, ki so ga kupovali na trgih
ali tovorili in prodajali za zemljiške gospode v okviru tlačnega tovorništva.
Veliko tovornikov s konji je na območju Notranjske in Krasa zaznal tudi
Valvasor. Ignacij Voje je za logaško gospostvo ugotovil, da so najmočnejše
kajžarske naselbine ležale prav ob poti Ljubljana–Trst, kar nakazuje na pri-
sotnost tovorništva. Najprej je sklepal, da so kajžarji služili kot tovorniki –
114
nussio v Tolmeču in Foramiti v Čedadu (str. 180). Industrija Linussio je kot
ogromno podjetje v tistem času zaposlovala tkalce in veliko število predic,
ki so v založniškem odnosu delale na domu. Njihovo število »kaže na kapi-
larno, obsežno in sistematično zaposlovanje«. Pietro Linussio je leta 1777
izjavil, da se je »40.000 ljudi med Karnijo in Furlanijo« preživljalo v po-
vezavi z njegovo tovarno, čeprav je bilo delo nestalno in jim ni moglo biti
edini vir dohodka (Morassi 1991, 49). Kot kaže, je njegova mreža segala
tudi čez mejo, v Posočje. Ravno tedaj so nekateri karnijski mojstri, ki so
odšli iz službe v podjetju Linussio, s pomočjo tržaškega kapitala postavili
platnarno. Ta je po začetnih težavah in odhodu dela furlanske delovne sile
ponovno zaživela leta 1786. Tedaj je Francesco Borghi prejel ugodno poso-
jilo od države v višini 10.000 goldinarjev. Leta 1794 je obljubljal tisoč delov-
nih mest v preji samo v naselju Kanal in zaprosil za »prednostno pravico
za domačo delovno silo na domu« v okoliškem hribovju pred konkurenti iz
Furlanije. Lan je dobavljal iz Koroške, platna pa je proizvajal »za oblačenje
ljudi s podeželja in za pomorstvo« (Iancis 2001, 175–189).
Notranjska in Kras sta ležala ob glavni tranzitni poti, ki je povezovala
Ljubljano z jadransko obalo in z Gorico ob meji z Beneško republiko. To je
bil odsek, na katerem je potekal skoraj ves trgovski promet med panonsko
in balkansko regijo ter italijanskimi državami. Z vzhoda je v Gorico in dalje
v beneško Furlansko nižino vodila cesta čez Vipavsko dolino in Notranjsko,
ki je prihajala iz Kranjske. Na Notranjskem so se odcepile še druge poti, ki
so čez Kras vodile proti obalnim mestom in pristaniščem Štivan, Trst, Ko-
per, Izola, Piran ter Reka. Zaradi prehodne lege proti obalnim mestom ne
more presenetiti, da so bile na Notranjskem in na Krasu najbolj razširje-
ne panoge, v katere se je vključevalo kmečko prebivalstvo, trgovina, tovor-
ništvo in tihotapstvo. To tematiko je v slovenskem zgodovinopisju dobro
obdelal Ferdo Gestrin (1962; 1963; 1969; 1991). Iz obalnih mest proti notra-
njosti dežel Kranjske, Štajerske pa do Hrvaške sta potekala kmečka trgovi-
na in tovorništvo s soljo, z vinom ter oljem. V obratni smeri, v primorska
mesta, so s kmečko trgovino potovali »žito vseh vrst in moka, živina in me-
sni izdelki, sir in mast, kože in usnje in domače sukno ter platno, med in
vosek, les in lesni izdelki ter drugi proizvodi domače dejavnosti« (Gestrin
1965, 42). Kmetje so tovorili lastno ali tuje žito, ki so ga kupovali na trgih
ali tovorili in prodajali za zemljiške gospode v okviru tlačnega tovorništva.
Veliko tovornikov s konji je na območju Notranjske in Krasa zaznal tudi
Valvasor. Ignacij Voje je za logaško gospostvo ugotovil, da so najmočnejše
kajžarske naselbine ležale prav ob poti Ljubljana–Trst, kar nakazuje na pri-
sotnost tovorništva. Najprej je sklepal, da so kajžarji služili kot tovorniki –
114
