Page 115 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 115
Zibelka integrirane kmečke ekonomije: Kranjska in Goriška (16.–18. stoletje)
sedem ročnih predilnic, okoli trideset statev pa je bilo raztresenih po vaseh
(Panjek 2015, 105). Kasneje, po ustanovitvi državno podprtih centralizira-
nih predilnic svile, se je med kmeti razmahnila vzreja sviloprejk. Poleg tega
so svoje otroke pošiljali na delo v manufakture (Žontar 1957, 54–55, 70, 76).
V drugi polovici 18. stoletja se je svilogojstvo razmahnilo tudi v vipa-
vskem gospostvu, ki se je nahajalo na Kranjskem. Ob podpori kranjskega
komerčnega konsesa je svilorejec Ivan Jakob Fanzoi zaprosil za odobritev
in zaščito nasada ob komercialni cesti pri Vipavi ter tudi dobil dovoljenje za
zasaditev 200–300 murv ob cesti v obliki drevoreda. Njegovemu zgledu so
sledili tudi drugi. S tem je Fanzoi postavil temelje svilogojstvu na gornjem
Vipavskem, bil pa je tudi edini trgovec na Kranjskem izven Ljubljane, ki je
imel v Vipavi tri peči (fornele). Vlada si je na različne načine prizadevala, da
bi prepričala kmečko prebivalstvo v slovenskih deželah v sajenje murvinih
dreves in nasploh svilogojstvo. Njena prizadevanja so se v letih 1764 in 1775
kot uspešna pokazala najbolj na Krasu (Sesljan, Devin) in na Vipavskem,
manj pa v ostalih delih Kranjske (z Istro). Leta 1774 je bilo na Vipavskem
(trgi Vipava, Planina, Ustje, Dolenje in Šturje) mogoče našteti 42 svilorej-
cev (Žontar 1957, 74–79). Vsekakor gojenje murv ni bila novost iz zadnjih
desetletij 18. stoletja pod vplivom vladnih spodbud. Murve je namreč na
dvoriščih kraških domačij mogoče najti že sredi 17. in v prvi polovici 18.
stoletja (Panjek 2018a, 37).
Pomudimo se za trenutek še v Vipavski dolini, tokrat na drugem bregu
Hublja, ki je razmejeval vipavsko gospostvo od goriške strani, kjer je od leta
1767 delovala papirnica. Gre za enega večjih obratov za izdelavo papirja in
edinega v slovenskih deželah, ki je v tistem času glede na organizacijo dela
spadal med manufakturne obrate. Zaposloval je 24 ljudi, delovni normativ,
ki ga je postavil lastnik Tomaž Kumar, pa je bil 168 kilogramov papirja na
dan. Papirnica je postala poznana po »holandskem« vijoličastem ovojnem
papirju, za katerega je Kumar sam izdelal recepturo in ki ga je odkupovala
tovarna sladkorja na Reki. Zaposlovala je beneške mojstre za izdelovanje
papirja pa tudi okoliško prebivalstvo, ki je bilo pretežno kmečkega stanu.
Predvideva se, da so svojo vlogo pri predelavi cunj, surovine za papir, imele
tudi žene in otroci (Šorn 1954, 98; Iancis 2001, 116, 120; Beguš 2020, 173).
Na celotnem hribovitem območju Goriške, predvsem pa v Brdih, so se
ukvarjali z opekarstvom, a v skromnem obsegu, ter s strojenjem kož in
usnja za svoje potrebe ter »za Tržačane in Benečane« (Baselli 1775, 178).
»Kmečko prebivalstvo v hribih, bodisi v visokih gorah [Posočja] kot v Br-
dih«, se je ukvarjalo s prejo. Predli niso »samo svojega izdelka za notranjo
rabo v deželi, ampak tudi za fabrike v tujini«, in sicer zlasti za tkalnici Li-
113
sedem ročnih predilnic, okoli trideset statev pa je bilo raztresenih po vaseh
(Panjek 2015, 105). Kasneje, po ustanovitvi državno podprtih centralizira-
nih predilnic svile, se je med kmeti razmahnila vzreja sviloprejk. Poleg tega
so svoje otroke pošiljali na delo v manufakture (Žontar 1957, 54–55, 70, 76).
V drugi polovici 18. stoletja se je svilogojstvo razmahnilo tudi v vipa-
vskem gospostvu, ki se je nahajalo na Kranjskem. Ob podpori kranjskega
komerčnega konsesa je svilorejec Ivan Jakob Fanzoi zaprosil za odobritev
in zaščito nasada ob komercialni cesti pri Vipavi ter tudi dobil dovoljenje za
zasaditev 200–300 murv ob cesti v obliki drevoreda. Njegovemu zgledu so
sledili tudi drugi. S tem je Fanzoi postavil temelje svilogojstvu na gornjem
Vipavskem, bil pa je tudi edini trgovec na Kranjskem izven Ljubljane, ki je
imel v Vipavi tri peči (fornele). Vlada si je na različne načine prizadevala, da
bi prepričala kmečko prebivalstvo v slovenskih deželah v sajenje murvinih
dreves in nasploh svilogojstvo. Njena prizadevanja so se v letih 1764 in 1775
kot uspešna pokazala najbolj na Krasu (Sesljan, Devin) in na Vipavskem,
manj pa v ostalih delih Kranjske (z Istro). Leta 1774 je bilo na Vipavskem
(trgi Vipava, Planina, Ustje, Dolenje in Šturje) mogoče našteti 42 svilorej-
cev (Žontar 1957, 74–79). Vsekakor gojenje murv ni bila novost iz zadnjih
desetletij 18. stoletja pod vplivom vladnih spodbud. Murve je namreč na
dvoriščih kraških domačij mogoče najti že sredi 17. in v prvi polovici 18.
stoletja (Panjek 2018a, 37).
Pomudimo se za trenutek še v Vipavski dolini, tokrat na drugem bregu
Hublja, ki je razmejeval vipavsko gospostvo od goriške strani, kjer je od leta
1767 delovala papirnica. Gre za enega večjih obratov za izdelavo papirja in
edinega v slovenskih deželah, ki je v tistem času glede na organizacijo dela
spadal med manufakturne obrate. Zaposloval je 24 ljudi, delovni normativ,
ki ga je postavil lastnik Tomaž Kumar, pa je bil 168 kilogramov papirja na
dan. Papirnica je postala poznana po »holandskem« vijoličastem ovojnem
papirju, za katerega je Kumar sam izdelal recepturo in ki ga je odkupovala
tovarna sladkorja na Reki. Zaposlovala je beneške mojstre za izdelovanje
papirja pa tudi okoliško prebivalstvo, ki je bilo pretežno kmečkega stanu.
Predvideva se, da so svojo vlogo pri predelavi cunj, surovine za papir, imele
tudi žene in otroci (Šorn 1954, 98; Iancis 2001, 116, 120; Beguš 2020, 173).
Na celotnem hribovitem območju Goriške, predvsem pa v Brdih, so se
ukvarjali z opekarstvom, a v skromnem obsegu, ter s strojenjem kož in
usnja za svoje potrebe ter »za Tržačane in Benečane« (Baselli 1775, 178).
»Kmečko prebivalstvo v hribih, bodisi v visokih gorah [Posočja] kot v Br-
dih«, se je ukvarjalo s prejo. Predli niso »samo svojega izdelka za notranjo
rabo v deželi, ampak tudi za fabrike v tujini«, in sicer zlasti za tkalnici Li-
113
