Page 117 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 117
Zibelka integrirane kmečke ekonomije: Kranjska in Goriška (16.–18. stoletje)
dninarji za gruntarje, ki so imeli svoje konje (Voje 1952–1953, 661). Kasne-
je je svojo interpretacijo nadgradil ter povezavo med prometom in kmečko
ekonomijo strnil (1978, 149): »V bližini mest, trgov, poti in gospodarsko
pomembnih podeželskih središč kmet ni več potreboval cele, nerazdelje-
ne kmetije. Dohodek je lahko iskal tudi zunaj njega. To velja tudi za tista
območja, kjer so se kmetje začeli ukvarjati s prevozom blaga v karavanah.«
V Vipavski dolini in na Krasu sta dobro uspevala tudi sadje in trta. Vi-
no, ki so ga pridelali, so dobičkonosno prodajali v »tuje dežele« (Valvasor
2009–2013, 263–265). O kmečki prodaji vina in sadja najdemo v objavljenih
arhivskih virih več zapisanega kot v literaturi. V sklepu ljubljanskega me-
stnega sveta iz leta 1571 so bili Vipavci (in Tržačani) prvi imenovani med
prodajalci sadja na ljubljanskem trgu, svojega in tujega (Valenčič 1970a,
321). Istega leta kranjski deželni stanovi predlagajo, da se kmetom dovoli
izvažati »vipavca, rebulo in druga laška sladka vina« iz dežele, saj zame-
njava soli ni bila več docela prosta in je bilo to »do sedaj« v domeni tujcev
(Žontar 1956–1957, 78). Pridelava vina in sadja ter njuna prodaja oz. menja-
va sta bili torej pomembni ter tradicionalni panogi v zgodnjem novem ve-
ku, ki se ju je posluževalo kmečko prebivalstvo. Vinogradništvo je ponekod
na Krasu ter na Vipavskem in v Brdih za številne kmete od 16. stoletja da-
lje pridobilo značaj specializacije v smislu, da jim je vino predstavljalo večji
del dohodka. Kraševci, ki so bili v drugi polovici 18. stoletja po glavarjevem
mnenju »najrevnejši« od vseh v goriški grofiji, so se ukvarjali »v prvi vrsti z
vzrejo manjšega števila živine, ki jim nekaj navrže; poleg tega kuhajo tako
malo oglja kot tropin ter prodajajo malo vrst živil, ki jih kupujejo v Trstu
in preprodajajo z dobičkom v teh grofijah in na Kranjskem«. Prebivalstvo
goriškega dela Vipavske doline pa »se ne preživlja samo s svojimi pridel-
ki, temveč tudi tako, da trgujejo s sadjem, lovorjem, rožmarinom, žajbljem
in drugimi zelišči, ki jih prodajajo prebivalcem Kranjske, ki jih nimajo«. Že
tedaj je glavar tudi ugotavljal, da je imel del vipavskega prebivalstva korist
od bližine regionalnih in trgovskih cest. »Prebivalci imajo namreč velike
dobičke od tovorov in potnikov, ki potujejo po njih« (Baselli 1775, 177).
Dejavnost, ki je bila na tem območju tudi precej razširjena, je bilo tiho-
tapstvo, ki je bilo sestavni del prometa in vsesplošen pojav, prisoten skozi
ves zgodnji novi vek (Panjek 2002a, 221–222). Posebej živahno je bilo čez-
mejno tihotapstvo živine. Kako je potekalo, je razvidno iz spomenice kranj-
skih mest iz leta 1548 (Žontar 1956–1957, 85):
Ko peljejo konja na Laško, mu naložijo majhen tovor, kakor da bi ho-
teli iti po vino ali sol. [. . .] Ko pa dospejo na Beneško, prodajo konja
115
dninarji za gruntarje, ki so imeli svoje konje (Voje 1952–1953, 661). Kasne-
je je svojo interpretacijo nadgradil ter povezavo med prometom in kmečko
ekonomijo strnil (1978, 149): »V bližini mest, trgov, poti in gospodarsko
pomembnih podeželskih središč kmet ni več potreboval cele, nerazdelje-
ne kmetije. Dohodek je lahko iskal tudi zunaj njega. To velja tudi za tista
območja, kjer so se kmetje začeli ukvarjati s prevozom blaga v karavanah.«
V Vipavski dolini in na Krasu sta dobro uspevala tudi sadje in trta. Vi-
no, ki so ga pridelali, so dobičkonosno prodajali v »tuje dežele« (Valvasor
2009–2013, 263–265). O kmečki prodaji vina in sadja najdemo v objavljenih
arhivskih virih več zapisanega kot v literaturi. V sklepu ljubljanskega me-
stnega sveta iz leta 1571 so bili Vipavci (in Tržačani) prvi imenovani med
prodajalci sadja na ljubljanskem trgu, svojega in tujega (Valenčič 1970a,
321). Istega leta kranjski deželni stanovi predlagajo, da se kmetom dovoli
izvažati »vipavca, rebulo in druga laška sladka vina« iz dežele, saj zame-
njava soli ni bila več docela prosta in je bilo to »do sedaj« v domeni tujcev
(Žontar 1956–1957, 78). Pridelava vina in sadja ter njuna prodaja oz. menja-
va sta bili torej pomembni ter tradicionalni panogi v zgodnjem novem ve-
ku, ki se ju je posluževalo kmečko prebivalstvo. Vinogradništvo je ponekod
na Krasu ter na Vipavskem in v Brdih za številne kmete od 16. stoletja da-
lje pridobilo značaj specializacije v smislu, da jim je vino predstavljalo večji
del dohodka. Kraševci, ki so bili v drugi polovici 18. stoletja po glavarjevem
mnenju »najrevnejši« od vseh v goriški grofiji, so se ukvarjali »v prvi vrsti z
vzrejo manjšega števila živine, ki jim nekaj navrže; poleg tega kuhajo tako
malo oglja kot tropin ter prodajajo malo vrst živil, ki jih kupujejo v Trstu
in preprodajajo z dobičkom v teh grofijah in na Kranjskem«. Prebivalstvo
goriškega dela Vipavske doline pa »se ne preživlja samo s svojimi pridel-
ki, temveč tudi tako, da trgujejo s sadjem, lovorjem, rožmarinom, žajbljem
in drugimi zelišči, ki jih prodajajo prebivalcem Kranjske, ki jih nimajo«. Že
tedaj je glavar tudi ugotavljal, da je imel del vipavskega prebivalstva korist
od bližine regionalnih in trgovskih cest. »Prebivalci imajo namreč velike
dobičke od tovorov in potnikov, ki potujejo po njih« (Baselli 1775, 177).
Dejavnost, ki je bila na tem območju tudi precej razširjena, je bilo tiho-
tapstvo, ki je bilo sestavni del prometa in vsesplošen pojav, prisoten skozi
ves zgodnji novi vek (Panjek 2002a, 221–222). Posebej živahno je bilo čez-
mejno tihotapstvo živine. Kako je potekalo, je razvidno iz spomenice kranj-
skih mest iz leta 1548 (Žontar 1956–1957, 85):
Ko peljejo konja na Laško, mu naložijo majhen tovor, kakor da bi ho-
teli iti po vino ali sol. [. . .] Ko pa dospejo na Beneško, prodajo konja
115
