Page 139 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 139
Brez izjeme: integrirana kmečka ekonomija na Štajerskem (16.–18. stoletje)
v tem času tudi gostači opravljali raznovrstna dela v vinogradih (Zupanič
1969, 65). A prava viničarska razmerja so nastajala predvsem z naselitvi-
jo dninarjev na vinski gorici, od druge polovice 18. stoletja dalje pa lahko
vedno več viničarjev zasledimo tudi med malimi kmeti. Na širjenje viničar-
skega sloja je vplival odlok o dedovanju kmečkih gospodarstev iz let 1771–
1785, ki je pospešil deljenje kmečkih posesti in vedno večje zaposlovanje
podeželskega prebivalstva izven domače kmetije (Belec 1968a, 53; 1968b,
41; Bračič 1976, 75; Vilfan 1980a, 392; Dular 1988–1990, 63–64).
Viničarji in lastniki vinogradov so bili v deputatnem razmerju, kar je po-
menilo, da so viničarji v zameno za obdelovanje vinograda kot plačilo do-
bili manjšo stanovanjsko hišo ob vinogradu, nekaj zemlje in kravo. Poleg
tega so delež opravljenega dela dobili plačan še v denarju in naturalijah
(Dular 1988–1990, 64). Nekateri viničarji so se po opravljenem delu na vi-
nogradu, ki so ga imeli v najemu, zaposlovali tudi na gospodarjevi kmetiji
kot dninarji. V zimskih mesecih so viničarji v Slovenskih goricah grobali
in pomlajevali ostarele vinograde, viničarke pa so pri kmetu predle laneno
in konopljino povesmo za platno (Zupanič 1969, 127). O dnini viničarjev
imamo podatke za leto 1810 v Brestanici, kjer so moškim dninarjem v vi-
nogradih poleg hrane in vina plačali 17, ženskim pa 20 kron. Pri drugem
poljskem delu so moškemu dninarju plačali 20, ženski pa 18 kron (Kuret
1985, 85–86).
Vinogradništvo je v bilo na Štajerskem pomembna gospodarska panoga.
Melik je v Slovenskih goricah za obdobje pred prvo svetovno vojno oprede-
lil tri skupine vinogradnikov. V prvo skupino sodijo večji kmetje in kmečki
veleposestniki. Pri njih je vinograd predstavljal pomemben vir dohodka,
vendar so se večinoma ukvarjali s poljedelstvom in z živinorejo, zato sla-
be vinske letine niso bistveno prizadele njihovega gospodarskega stanja. V
drugo skupino so, nasprotno, spadali manjši posestniki, predvsem kočarji
in želarji, ki so imeli malo zemlje, malo živine in majhne vinograde. Ka-
kovost vinske letine je lahko močno vplivala na njihov gospodarski obstoj,
saj je gospodinjstvom iz te skupine dohodek od vinogradništva in vinarstva
oz. od prodaje vina služil za preskrbo z živili. Za dodaten zaslužek so delali
kot poljski delavci pri večjih posestnikih. V tretjo skupino sodijo viničarji,
ki niso imeli prav nič svoje posesti, temveč so za plačilo v denarju in naturi
obdelovali vinograde premožnejših posestnikov (Melik 1957, 259; Zupanič
1969, 124–125). Čeprav Melik in Zupanič nista časovno zamejila te socialne
strukture, lahko glede na ugotovitve, ki bodo sledile v nadaljevanju, skle-
pamo, da je ta delitev vinogradnikov prevladovala skozi celoten novi vek,
z delnimi razlikami v razširjenosti skupin v določenih obdobjih.
137
v tem času tudi gostači opravljali raznovrstna dela v vinogradih (Zupanič
1969, 65). A prava viničarska razmerja so nastajala predvsem z naselitvi-
jo dninarjev na vinski gorici, od druge polovice 18. stoletja dalje pa lahko
vedno več viničarjev zasledimo tudi med malimi kmeti. Na širjenje viničar-
skega sloja je vplival odlok o dedovanju kmečkih gospodarstev iz let 1771–
1785, ki je pospešil deljenje kmečkih posesti in vedno večje zaposlovanje
podeželskega prebivalstva izven domače kmetije (Belec 1968a, 53; 1968b,
41; Bračič 1976, 75; Vilfan 1980a, 392; Dular 1988–1990, 63–64).
Viničarji in lastniki vinogradov so bili v deputatnem razmerju, kar je po-
menilo, da so viničarji v zameno za obdelovanje vinograda kot plačilo do-
bili manjšo stanovanjsko hišo ob vinogradu, nekaj zemlje in kravo. Poleg
tega so delež opravljenega dela dobili plačan še v denarju in naturalijah
(Dular 1988–1990, 64). Nekateri viničarji so se po opravljenem delu na vi-
nogradu, ki so ga imeli v najemu, zaposlovali tudi na gospodarjevi kmetiji
kot dninarji. V zimskih mesecih so viničarji v Slovenskih goricah grobali
in pomlajevali ostarele vinograde, viničarke pa so pri kmetu predle laneno
in konopljino povesmo za platno (Zupanič 1969, 127). O dnini viničarjev
imamo podatke za leto 1810 v Brestanici, kjer so moškim dninarjem v vi-
nogradih poleg hrane in vina plačali 17, ženskim pa 20 kron. Pri drugem
poljskem delu so moškemu dninarju plačali 20, ženski pa 18 kron (Kuret
1985, 85–86).
Vinogradništvo je v bilo na Štajerskem pomembna gospodarska panoga.
Melik je v Slovenskih goricah za obdobje pred prvo svetovno vojno oprede-
lil tri skupine vinogradnikov. V prvo skupino sodijo večji kmetje in kmečki
veleposestniki. Pri njih je vinograd predstavljal pomemben vir dohodka,
vendar so se večinoma ukvarjali s poljedelstvom in z živinorejo, zato sla-
be vinske letine niso bistveno prizadele njihovega gospodarskega stanja. V
drugo skupino so, nasprotno, spadali manjši posestniki, predvsem kočarji
in želarji, ki so imeli malo zemlje, malo živine in majhne vinograde. Ka-
kovost vinske letine je lahko močno vplivala na njihov gospodarski obstoj,
saj je gospodinjstvom iz te skupine dohodek od vinogradništva in vinarstva
oz. od prodaje vina služil za preskrbo z živili. Za dodaten zaslužek so delali
kot poljski delavci pri večjih posestnikih. V tretjo skupino sodijo viničarji,
ki niso imeli prav nič svoje posesti, temveč so za plačilo v denarju in naturi
obdelovali vinograde premožnejših posestnikov (Melik 1957, 259; Zupanič
1969, 124–125). Čeprav Melik in Zupanič nista časovno zamejila te socialne
strukture, lahko glede na ugotovitve, ki bodo sledile v nadaljevanju, skle-
pamo, da je ta delitev vinogradnikov prevladovala skozi celoten novi vek,
z delnimi razlikami v razširjenosti skupin v določenih obdobjih.
137
