Page 161 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 161
Izziv gorskih kmetij: integrirana kmečka ekonomija na Koroškem (16.–18. stoletje)
gospodarstvo, saj je večje število podeželskega prebivalstva našlo delo v
posameznih dejavnostih, kot sta proizvodnja oglja in prevoz proizvedenih
izdelkov. Glavni odjemalci oglja so bili rudniki in fužine, posebej pa topilni-
ce svinca v Pliberku pri Beljaku (Bruckmüller 1985, 141; Hanisch-Wolfram
2015, 105).
V 16. stoletju sta bila rudarstvo in fužinarstvo izjemnega pomena za go-
spodarski razvoj Velikovca ter Železne Kaple. Čeprav v teh krajih ni bilo
pomembnejših rudnikov železa, se je tja s časom preselila predelava žele-
zove rude iz krajev ob štajersko-koroški meji, kjer je bilo več pomembnih
nahajališč železove rude. Eden glavnih razlogov je bilo pomanjkanje kako-
vostnega lesa, ki ga je bilo v Karavankah v izobilju. Grofje Ungnadi, ki so
imeli velika posestva in bogata nahajališča železa pri Waldensteinu v zgor-
nji Labotski dolini, so pridobili posestva tudi v Karavankah ter uredili prve
fužine pri Železni Kapli. Fužine so izdelovale razne železne izdelke, ki so
jih tovorili preko Jezerskega vrha in prelaza Ljubelj na Kranjsko (Ostravsky
1968, 290; Hren 2012, 64). Pot je najprej potekala preko prelaza Jezerski
vrh, ko pa so sredi 16. stoletja zgradili nov prelaz preko Ljubelja, je bila ve-
čina prometa preusmerjena tja. Z izgradnjo nove ceste sta Železna Kapla
in Velikovec počasi izgubila na pomenu. Ne glede na to so se je kmetje z ob-
močja Železne Kaple še naprej posluževali in ustvarjali dodatne prihodke s
posojanjem tovorne živine. Pri vsakem prevozu jekla in drugih izdelkov iz
železa čez sedlo je bilo namreč nujno vpreči dodatno živino zaradi strmin
(Hren 2012, 63–64).
Priložnosti razvoja rudarstva na Koroškem so izkoriščali kajžarji, pred-
vsem njihovi mlajši sinovi, ki so posedovali malo zemlje. Ti so se večidel
preživljali z delom zunaj svojega skromnega kmetijskega obrata, največ-
krat v rudnikih in fužinah pa tudi v podeželski obrti. Sobivanje rudarjev in
kmetov je bilo na primer zabeleženo na rudarskem območju Hüttenberga.
Kmetje so bili dolžni majhen kos zemlje oddati rudarjem ter jim dovoliti
pasti živino na skupnih pašnikih (Fräss-Ehrfeld 1994, 187–188). Tekom 17.
in 18. stoletja je imelo rudarstvo pomembno vlogo zlasti za rejce konjev
ter volov, ki so se ukvarjali tudi s prevažanjem premoga (Hanisch-Wolfram
2015, 115–116).
Zaposlovanje v rudarstvu in fužinarstvu se je začelo kot sezonsko delo
v tistih mesecih, ko ni bilo dela na polju, vendar pa je z rastjo rudnikov
in fužin vedno bolj naraščalo tudi število zaposlenih v teh obratih. Marija
Makarovič je v svoji raziskavi Sel ugotovila, da so se kajžarji že v 16. in 17.
stoletju zaposlovali predvsem v gozdarstvu, fužinarstvu in oglarstvu. Mo-
ški so »delali v fužinah, kuhali oglje in drvarili«, žene pa so po navadi opra-
159
gospodarstvo, saj je večje število podeželskega prebivalstva našlo delo v
posameznih dejavnostih, kot sta proizvodnja oglja in prevoz proizvedenih
izdelkov. Glavni odjemalci oglja so bili rudniki in fužine, posebej pa topilni-
ce svinca v Pliberku pri Beljaku (Bruckmüller 1985, 141; Hanisch-Wolfram
2015, 105).
V 16. stoletju sta bila rudarstvo in fužinarstvo izjemnega pomena za go-
spodarski razvoj Velikovca ter Železne Kaple. Čeprav v teh krajih ni bilo
pomembnejših rudnikov železa, se je tja s časom preselila predelava žele-
zove rude iz krajev ob štajersko-koroški meji, kjer je bilo več pomembnih
nahajališč železove rude. Eden glavnih razlogov je bilo pomanjkanje kako-
vostnega lesa, ki ga je bilo v Karavankah v izobilju. Grofje Ungnadi, ki so
imeli velika posestva in bogata nahajališča železa pri Waldensteinu v zgor-
nji Labotski dolini, so pridobili posestva tudi v Karavankah ter uredili prve
fužine pri Železni Kapli. Fužine so izdelovale razne železne izdelke, ki so
jih tovorili preko Jezerskega vrha in prelaza Ljubelj na Kranjsko (Ostravsky
1968, 290; Hren 2012, 64). Pot je najprej potekala preko prelaza Jezerski
vrh, ko pa so sredi 16. stoletja zgradili nov prelaz preko Ljubelja, je bila ve-
čina prometa preusmerjena tja. Z izgradnjo nove ceste sta Železna Kapla
in Velikovec počasi izgubila na pomenu. Ne glede na to so se je kmetje z ob-
močja Železne Kaple še naprej posluževali in ustvarjali dodatne prihodke s
posojanjem tovorne živine. Pri vsakem prevozu jekla in drugih izdelkov iz
železa čez sedlo je bilo namreč nujno vpreči dodatno živino zaradi strmin
(Hren 2012, 63–64).
Priložnosti razvoja rudarstva na Koroškem so izkoriščali kajžarji, pred-
vsem njihovi mlajši sinovi, ki so posedovali malo zemlje. Ti so se večidel
preživljali z delom zunaj svojega skromnega kmetijskega obrata, največ-
krat v rudnikih in fužinah pa tudi v podeželski obrti. Sobivanje rudarjev in
kmetov je bilo na primer zabeleženo na rudarskem območju Hüttenberga.
Kmetje so bili dolžni majhen kos zemlje oddati rudarjem ter jim dovoliti
pasti živino na skupnih pašnikih (Fräss-Ehrfeld 1994, 187–188). Tekom 17.
in 18. stoletja je imelo rudarstvo pomembno vlogo zlasti za rejce konjev
ter volov, ki so se ukvarjali tudi s prevažanjem premoga (Hanisch-Wolfram
2015, 115–116).
Zaposlovanje v rudarstvu in fužinarstvu se je začelo kot sezonsko delo
v tistih mesecih, ko ni bilo dela na polju, vendar pa je z rastjo rudnikov
in fužin vedno bolj naraščalo tudi število zaposlenih v teh obratih. Marija
Makarovič je v svoji raziskavi Sel ugotovila, da so se kajžarji že v 16. in 17.
stoletju zaposlovali predvsem v gozdarstvu, fužinarstvu in oglarstvu. Mo-
ški so »delali v fužinah, kuhali oglje in drvarili«, žene pa so po navadi opra-
159
