Page 162 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 162
aša Henig Miščič, Leonida Borondič in Aleksander Panjek
vljale dninarska dela na okoliških kmetijah (Makarovič 1994, 91). Podobno
je bilo v Črni, kjer nam podatki o poklicni sestavi prebivalstva s konca 18.
stoletja dalje kažejo, da so Črnjani glavni vir dohodka iskali v fužinarstvu,
rudarstvu in obrteh, domača kmetija pa je predstavljala le dodaten vir za
preživljanje (Makarovič in Modrej 2013, 242).
Na območju Mežiške doline in njene okolice so bili prebivalci vključeni v
rudarsko in fužinarsko dejavnost od 17. stoletja dalje. Rudarstvo je bilo ta-
krat že pomembna gospodarska dejavnost Mežiške doline, saj je rudnik v
Črni začel obratovati leta 1655, za njim pa so se odprli še mnogi rovi v Javor-
ju, Jazbini in Podpeci. V tem obdobju so (povečini tuji) podjetniki z majhno
skupino ljudi kopali rudo in jo kasneje predelovali v preprostih talilnicah.
Ker v tem času še ni bilo poklicnih rudarjev, je Jakob Medved sklepal, da
so rudo kopali kmetje v tistem delu leta, ko je bilo na poljih manj dela. Za-
metke prave fužinarske dejavnosti v Mežiški dolini je mogoče zaslediti leta
1620, ko se je koroški deželni novčar Melhior Puc naselil v Črni in postavil
prve železarske obrate ter pričel s kopanjem in taljenjem železove rude. Le
štiri leta kasneje je svoje rudne jame in ostale obrate prodal grofom Thur-
nom, s čimer se je začela industrijska dejavnost te družine. Fužinarstvo je
vse večji obseg začelo dobivati proti koncu 18. stoletja, ko so Thurni v letih
1772 do 1775 zgradili nove fužine v Črni (Medved 1967, 34–35).
Železarno v Mislinji je leta 1754 dobil v last Michelangelo Zois, ki je bil
skupaj s svojim naslednikom Žigo prvi predstavnik zgodnjega modernega
železarstva na Slovenskem. Žiga Zois je želel svoj nadzor nad trgovino še
utrditi in si je pridobil pravico do kopanja rude na zahodnem in južnem
Pohorju. S tem je mislinjska železarna postala neodvisna od koroškega su-
rovega železa. Da bi njegova železarna sploh lahko obratovala, je potrebo-
val izredne količine oglja, ki ga je pridobival iz bližnjih gozdov. Leta 1780
je začel kupovati gozdne planinske kmetije, nekdanji lastniki teh kmetij pa
so se zaposlili pri železarni in služili kot oglarji, drvarji ter vozniki (Baš
1959, 12).
V mislinjski železarni so bili ob zaključku 18. stoletja kot oglarji zaposle-
ni mnogi okoliški kmetje, kočarji in garbači. Alojz Krivograd se je poglobil v
raziskavo najstarejših ohranjenih dokumentov omenjene železarne, v ka-
terih so bili za leto 1799 popisani vsi oglarji, njihovi dolgovi in opravljeno
delo. Med njimi je bilo precej takih, ki svojega dolga niso odslužili, ampak
so ga prenesli v naslednje leto, Krivograd pa je med zaposlenimi našel tu-
di nekaj oglarjev, ki so nakuhali točno tolikšno količino oglja, kolikor so
bili dolžni Mislinjski železarni. Tu ugotavlja, da gre po vsej verjetnosti za
kmete, ki so si od železarne sposodili določene vsote denarja, kar so potem
160
vljale dninarska dela na okoliških kmetijah (Makarovič 1994, 91). Podobno
je bilo v Črni, kjer nam podatki o poklicni sestavi prebivalstva s konca 18.
stoletja dalje kažejo, da so Črnjani glavni vir dohodka iskali v fužinarstvu,
rudarstvu in obrteh, domača kmetija pa je predstavljala le dodaten vir za
preživljanje (Makarovič in Modrej 2013, 242).
Na območju Mežiške doline in njene okolice so bili prebivalci vključeni v
rudarsko in fužinarsko dejavnost od 17. stoletja dalje. Rudarstvo je bilo ta-
krat že pomembna gospodarska dejavnost Mežiške doline, saj je rudnik v
Črni začel obratovati leta 1655, za njim pa so se odprli še mnogi rovi v Javor-
ju, Jazbini in Podpeci. V tem obdobju so (povečini tuji) podjetniki z majhno
skupino ljudi kopali rudo in jo kasneje predelovali v preprostih talilnicah.
Ker v tem času še ni bilo poklicnih rudarjev, je Jakob Medved sklepal, da
so rudo kopali kmetje v tistem delu leta, ko je bilo na poljih manj dela. Za-
metke prave fužinarske dejavnosti v Mežiški dolini je mogoče zaslediti leta
1620, ko se je koroški deželni novčar Melhior Puc naselil v Črni in postavil
prve železarske obrate ter pričel s kopanjem in taljenjem železove rude. Le
štiri leta kasneje je svoje rudne jame in ostale obrate prodal grofom Thur-
nom, s čimer se je začela industrijska dejavnost te družine. Fužinarstvo je
vse večji obseg začelo dobivati proti koncu 18. stoletja, ko so Thurni v letih
1772 do 1775 zgradili nove fužine v Črni (Medved 1967, 34–35).
Železarno v Mislinji je leta 1754 dobil v last Michelangelo Zois, ki je bil
skupaj s svojim naslednikom Žigo prvi predstavnik zgodnjega modernega
železarstva na Slovenskem. Žiga Zois je želel svoj nadzor nad trgovino še
utrditi in si je pridobil pravico do kopanja rude na zahodnem in južnem
Pohorju. S tem je mislinjska železarna postala neodvisna od koroškega su-
rovega železa. Da bi njegova železarna sploh lahko obratovala, je potrebo-
val izredne količine oglja, ki ga je pridobival iz bližnjih gozdov. Leta 1780
je začel kupovati gozdne planinske kmetije, nekdanji lastniki teh kmetij pa
so se zaposlili pri železarni in služili kot oglarji, drvarji ter vozniki (Baš
1959, 12).
V mislinjski železarni so bili ob zaključku 18. stoletja kot oglarji zaposle-
ni mnogi okoliški kmetje, kočarji in garbači. Alojz Krivograd se je poglobil v
raziskavo najstarejših ohranjenih dokumentov omenjene železarne, v ka-
terih so bili za leto 1799 popisani vsi oglarji, njihovi dolgovi in opravljeno
delo. Med njimi je bilo precej takih, ki svojega dolga niso odslužili, ampak
so ga prenesli v naslednje leto, Krivograd pa je med zaposlenimi našel tu-
di nekaj oglarjev, ki so nakuhali točno tolikšno količino oglja, kolikor so
bili dolžni Mislinjski železarni. Tu ugotavlja, da gre po vsej verjetnosti za
kmete, ki so si od železarne sposodili določene vsote denarja, kar so potem
160
