Page 163 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 163
Izziv gorskih kmetij: integrirana kmečka ekonomija na Koroškem (16.–18. stoletje)
odplačali z oglarskim delom. Oglarji niso živeli le od svojega dela, pač pa
so v letih od 1799 do 1809 proti plačilu tudi izkoriščali goloseke in pašnike
mislinjske železarne, da so tam sejali, kosili in pasli svojo živino (Krivograd
2001, 5–6; 2008, 286), kar nam daje jasno vedeti, da niso živeli le od enega
vira dohodka.
Mislinjska železarna je imela, od sredine 18. stoletja dalje, v svoji lasti
obsežne gozdove, ki jih je izkoriščala za pridobivanje lesa in oglja. Les so
nujno potrebovali za delo v rudnikih, medtem ko so oglje uporabljali kot
vir energije za plavže in peči. Zaradi zadovoljevanja potreb rudnikov in že-
lezarn so nastajali veliki goloseki, ki jih je na prelomu iz 18. v 19. stoletje
železarna oddajala v najem različnim uporabnikom, med katerimi so bili
tako delavci, zaposleni pri železarni, kot tudi drugi kmetje. Iz podatkov je
razvidno, da so podložniki zemljišča uporabljali predvsem za poljedelstvo
in pašo živine. Medtem ko so bile najemnine za poljska zemljišča skozi leta
enake, so se najemnine pašnikov višale, iz česar je Krivograd sklepal, da je
bila živinoreja pri najemnikih usmerjena predvsem v prodajo, poljedelstvo
pa je skrbelo za preživetje najemnika in njegove družine. Poleg delavcev
mislinjske železarne so zemljo najemali tudi kmetje, ki so verjetno priha-
jali z drugih fevdalnih posesti, ter stranke, katerih izvor in stan sicer nista
znana, vendar Krivograd sklepa, da je šlo za ljudi, ki so imeli premalo lastne
zemlje in so združevali različne načine preživljanja (2003, 298–300).
Na Ravnah na Koroškem so fužine začele delovati leta 1774. Ob njih so
nastajale hiše za mezdne delavce, žal pa njihovega družbenega statusa ne
moremo ugotoviti. V začetku 19. stoletja so fužine za potrebe delovanja
kupovale oglje od okoliških kmetov (Oder 2008, 314–316), iz česar lahko
sklepamo, da so se kmetje v bližnji okolici preživljali tudi od oglarstva in
prodaje oglja jeklarni.
Gozd je nasploh ponujal različne vire dohodka marsikateremu kmetu tu-
di izven fužinarstva. Koroški podložniki so se v novem veku ukvarjali z le-
sno trgovino, s predelavo oglja in z njegovo prodajo ter se zaposlovali v
gozdni industriji kot gozdarji. Tako se npr. leta 1724 v popisu deželskega
sodišča pri gospostvu Humperk omenjajo gostači pri Cerkvi, na Borovnici
in Kotu, ki so bili zaposleni kot drvarji in dninarji. Kmetje in kajžarji, ki so
živeli v Selah, se leta 1788 v matičnih knjigah omenjajo kot drvarji (Maka-
rovič 1994, 92, 106). Iz povedanega lahko sklepamo, da je gozd najkasneje
od 18. stoletja naprej nudil večji ali manjši zaslužek prenekateremu kmetu
koroške pokrajine.
Claudia Fräss Ehrfeld je ugotovila, da so bili zaradi razvoja in razcve-
ta rudarstva gozdovi na Koroškem skoraj izključno namenjeni za potrebe
161
odplačali z oglarskim delom. Oglarji niso živeli le od svojega dela, pač pa
so v letih od 1799 do 1809 proti plačilu tudi izkoriščali goloseke in pašnike
mislinjske železarne, da so tam sejali, kosili in pasli svojo živino (Krivograd
2001, 5–6; 2008, 286), kar nam daje jasno vedeti, da niso živeli le od enega
vira dohodka.
Mislinjska železarna je imela, od sredine 18. stoletja dalje, v svoji lasti
obsežne gozdove, ki jih je izkoriščala za pridobivanje lesa in oglja. Les so
nujno potrebovali za delo v rudnikih, medtem ko so oglje uporabljali kot
vir energije za plavže in peči. Zaradi zadovoljevanja potreb rudnikov in že-
lezarn so nastajali veliki goloseki, ki jih je na prelomu iz 18. v 19. stoletje
železarna oddajala v najem različnim uporabnikom, med katerimi so bili
tako delavci, zaposleni pri železarni, kot tudi drugi kmetje. Iz podatkov je
razvidno, da so podložniki zemljišča uporabljali predvsem za poljedelstvo
in pašo živine. Medtem ko so bile najemnine za poljska zemljišča skozi leta
enake, so se najemnine pašnikov višale, iz česar je Krivograd sklepal, da je
bila živinoreja pri najemnikih usmerjena predvsem v prodajo, poljedelstvo
pa je skrbelo za preživetje najemnika in njegove družine. Poleg delavcev
mislinjske železarne so zemljo najemali tudi kmetje, ki so verjetno priha-
jali z drugih fevdalnih posesti, ter stranke, katerih izvor in stan sicer nista
znana, vendar Krivograd sklepa, da je šlo za ljudi, ki so imeli premalo lastne
zemlje in so združevali različne načine preživljanja (2003, 298–300).
Na Ravnah na Koroškem so fužine začele delovati leta 1774. Ob njih so
nastajale hiše za mezdne delavce, žal pa njihovega družbenega statusa ne
moremo ugotoviti. V začetku 19. stoletja so fužine za potrebe delovanja
kupovale oglje od okoliških kmetov (Oder 2008, 314–316), iz česar lahko
sklepamo, da so se kmetje v bližnji okolici preživljali tudi od oglarstva in
prodaje oglja jeklarni.
Gozd je nasploh ponujal različne vire dohodka marsikateremu kmetu tu-
di izven fužinarstva. Koroški podložniki so se v novem veku ukvarjali z le-
sno trgovino, s predelavo oglja in z njegovo prodajo ter se zaposlovali v
gozdni industriji kot gozdarji. Tako se npr. leta 1724 v popisu deželskega
sodišča pri gospostvu Humperk omenjajo gostači pri Cerkvi, na Borovnici
in Kotu, ki so bili zaposleni kot drvarji in dninarji. Kmetje in kajžarji, ki so
živeli v Selah, se leta 1788 v matičnih knjigah omenjajo kot drvarji (Maka-
rovič 1994, 92, 106). Iz povedanega lahko sklepamo, da je gozd najkasneje
od 18. stoletja naprej nudil večji ali manjši zaslužek prenekateremu kmetu
koroške pokrajine.
Claudia Fräss Ehrfeld je ugotovila, da so bili zaradi razvoja in razcve-
ta rudarstva gozdovi na Koroškem skoraj izključno namenjeni za potrebe
161
