Page 27 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 27
Koncepti in teorije v mednarodnem zgodovinopisju (1966–2012)
Ločevanje med odprto in zaprto različico kaže na to, da so ti avtorji celo
v novejši dobi še vedno predpostavljali obstoj »zaprte« oz. avtarkične eko-
nomije na vasi. Zato jih je najbolj zanimalo odpiranje, h kateremu je lahko
prispevala pluriaktivnost tako, da je kmečko ekonomijo izpostavljala tr-
gu. »S pluriaktivnostjo se podeželska območja odpirajo trgu, so podvržena
nacionalnim, če ne mednarodnim ekonomskim impulzom, ki jim nešte-
ti kmečki tkalci, kovinarji ali rudarji ne morejo ubežati« (Hubscher 1988,
9). Kmetje so tukaj še vedno dojeti kot pretežno pasivni igralci, saj tržnim
vplivom »ne morejo ubežati« in se jim lahko kvečjemu prilagodijo.
Pomembno je bilo tudi vprašanje socialnih in ekonomskih ciljev pluri-
aktivnega kmeta. Na eni strani je bila »pluriaktivnost iz pomanjkanja ali
za preživetje«, obstajale pa so tudi druge možne namembnosti kapitala,
pridobljenega s pluriaktivnostjo, preko katerih se je nakazovala tudi te-
žnja k družbeni mobilnosti (Hubscher 1988, 9). To mnenje so potrdile tudi
nadaljnje raziskave v Franciji. Desetletje pozneje je tudi Jean-Luc Maya-
ud menil, da »kmečka pluriaktivnost ni le pluriaktivnost iz nuje«. Z vidika
»najrevnejših, ki se želijo povzpeti, se poseganje po pluriaktivnosti kaže
kot možna, če že ne neobhodna pot do vzdrževanja in izboljšanja majhnih
kmetij« (Mayaud 1999, 233–235). Ugotovimo lahko, da je obstajala tudi ta-
ka pluriaktivnost, ki je bila usmerjena v socialno mobilnost in izboljšanje
življenjskega standarda.
Glavna področja pluriaktivnosti so bila naslednja (Garrier, Goujon in Ri-
naudo 1988, 234):
1. dejavnosti, povezane s protoindustrializacijo: kmetje – tkalci, orod-
jarji, rudarji, kopači in kamnoseki;
2. prometni poklici, vezani na ceste (tovorniki, furmani, kolarji) in ka-
sneje na železnico (polagalci tračnic, nadzorniki železniških preho-
dov);
3. komunalni in podobni poklici: redarji, cestarji, poštarji.
Leta 1989 je bila objavljena zanimiva teoretična razprava med francoski-
mi in italijanskimi raziskovalci o novem konceptu, v kateri so italijanski
zgodovinarji sicer prepričano sprejeli pluriaktivnost, a hkrati izrazili živah-
no kritiko togosti francoskega razumevanja in predlagali bolj »vključujo-
čo« interpretacijo. Med obema stranema je obstajala tudi temeljna razlika.
Medtem ko so se Francozi osredotočali na obdobje industrializacije (19. in
20. stoletje) in jih je zanimala vloga kmečke pluriaktivnosti pri vključeva-
nju podeželske družbe v modernizacijske procese, so Italijani problematiko
25
Ločevanje med odprto in zaprto različico kaže na to, da so ti avtorji celo
v novejši dobi še vedno predpostavljali obstoj »zaprte« oz. avtarkične eko-
nomije na vasi. Zato jih je najbolj zanimalo odpiranje, h kateremu je lahko
prispevala pluriaktivnost tako, da je kmečko ekonomijo izpostavljala tr-
gu. »S pluriaktivnostjo se podeželska območja odpirajo trgu, so podvržena
nacionalnim, če ne mednarodnim ekonomskim impulzom, ki jim nešte-
ti kmečki tkalci, kovinarji ali rudarji ne morejo ubežati« (Hubscher 1988,
9). Kmetje so tukaj še vedno dojeti kot pretežno pasivni igralci, saj tržnim
vplivom »ne morejo ubežati« in se jim lahko kvečjemu prilagodijo.
Pomembno je bilo tudi vprašanje socialnih in ekonomskih ciljev pluri-
aktivnega kmeta. Na eni strani je bila »pluriaktivnost iz pomanjkanja ali
za preživetje«, obstajale pa so tudi druge možne namembnosti kapitala,
pridobljenega s pluriaktivnostjo, preko katerih se je nakazovala tudi te-
žnja k družbeni mobilnosti (Hubscher 1988, 9). To mnenje so potrdile tudi
nadaljnje raziskave v Franciji. Desetletje pozneje je tudi Jean-Luc Maya-
ud menil, da »kmečka pluriaktivnost ni le pluriaktivnost iz nuje«. Z vidika
»najrevnejših, ki se želijo povzpeti, se poseganje po pluriaktivnosti kaže
kot možna, če že ne neobhodna pot do vzdrževanja in izboljšanja majhnih
kmetij« (Mayaud 1999, 233–235). Ugotovimo lahko, da je obstajala tudi ta-
ka pluriaktivnost, ki je bila usmerjena v socialno mobilnost in izboljšanje
življenjskega standarda.
Glavna področja pluriaktivnosti so bila naslednja (Garrier, Goujon in Ri-
naudo 1988, 234):
1. dejavnosti, povezane s protoindustrializacijo: kmetje – tkalci, orod-
jarji, rudarji, kopači in kamnoseki;
2. prometni poklici, vezani na ceste (tovorniki, furmani, kolarji) in ka-
sneje na železnico (polagalci tračnic, nadzorniki železniških preho-
dov);
3. komunalni in podobni poklici: redarji, cestarji, poštarji.
Leta 1989 je bila objavljena zanimiva teoretična razprava med francoski-
mi in italijanskimi raziskovalci o novem konceptu, v kateri so italijanski
zgodovinarji sicer prepričano sprejeli pluriaktivnost, a hkrati izrazili živah-
no kritiko togosti francoskega razumevanja in predlagali bolj »vključujo-
čo« interpretacijo. Med obema stranema je obstajala tudi temeljna razlika.
Medtem ko so se Francozi osredotočali na obdobje industrializacije (19. in
20. stoletje) in jih je zanimala vloga kmečke pluriaktivnosti pri vključeva-
nju podeželske družbe v modernizacijske procese, so Italijani problematiko
25
