Page 28 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 28
ksander Panjek
raztegnili nazaj v predindustrijski čas, vendar v glavnem le do 18. stoletja.
Čeprav so se eni in drugi načeloma strinjali, da je smotrno preseči proto-
industrijski pristop, je to kronološko razhajanje prinašalo posledice: per-
spektiva in vprašanja so bili na italijanski strani širši od francoskega pre-
vladujočega interesa za kmečko soočanje z industrializacijo, četudi so ga
vključevali. Pasquale Villani in Luciano Cafagna sta nazorno izrazila pod-
poro in skupne iztočnice:
Perspektiva [protoindustrije] je v bistvu ostala pri interesu za obliko-
vanje industrijske osnove. Problemi podeželske družbe so bili obrav-
navani, ko so bili, le mimogrede [. . .]. Nasprotno, pluriaktivnost iz-
haja ravno iz analize podeželske družbe in se razširi na upoštevanje
celotnega spektra del in poklicev, ki so jih na različne načine ter v raz-
ličnih okoliščinah in časih opravljali in jih opravljajo prebivalci pode-
želskih območij. [Villani 1989, 14]
Pogled raziskovanja pluriaktivnosti želi biti širši od pogleda raziskav
protoindustrializacije. Njegov cilj ni ugotavljanje dejavnikov razvo-
ja/upada industrializacije, temveč razumevanje načinov preživetja in
priložnosti vključevanja kmečkih družin, ki se soočajo z družbenimi
spremembami. Rezultati takšnih raziskav bi se sicer lahko »obresto-
vali«, kar zadeva boljše poznavanje celotnega procesa industrializaci-
je, vendar niso neposredno in namenoma povezani s tovrstnim spo-
znavanjem. [Cafagna 1989, 79]
Po drugi strani pa je Cafagna izpostavil, kako »rigorozna« francoska de-
finicija pluriaktivnosti kot »druge, nujno neagrarne dejavnosti« ni mogla
vključiti »večpoklicnosti ali prekarnosti dela pri prebivalcih italijanskega
podeželja«. Z italijanskim podeželjem 18. in 19. stoletja v mislih je odloč-
no zagovarjal stališče, da so kmečke »integracijske izbire« vključevale tudi
dejavnosti iz primarnega sektorja, pri čemer je kot primer navedel tiste,
povezane s proizvodnjo svile. Navedene aktivnosti bi bilo tudi treba šteti k
pluriaktivnosti, kajti »gotovo predstavljajo ›dodatek‹ dejavnosti in dohod-
ka«, razpravljati o tem pa bi bilo naravnost »pedantno« (Cafagna 1989, 80–
81). Giovanni Federico je nasprotovanje izključevanju dohodkov od kme-
tovanja utemeljil tudi z ekonomskega vidika. Na osnovi primerov iz 20.
stoletja je poudaril, da »je delovna sila družine načeloma nerazdeljiva na
podlagi vrste zaposlitve. Zato – v nasprotju s Hubscherjevo definicijo plu-
riaktivnosti – vključuje kmetijsko delo«, in sicer tako v obliki mezdnega
dela zunaj kmetije kot na lastni kmetiji (Federico 1989, 90).
26
raztegnili nazaj v predindustrijski čas, vendar v glavnem le do 18. stoletja.
Čeprav so se eni in drugi načeloma strinjali, da je smotrno preseči proto-
industrijski pristop, je to kronološko razhajanje prinašalo posledice: per-
spektiva in vprašanja so bili na italijanski strani širši od francoskega pre-
vladujočega interesa za kmečko soočanje z industrializacijo, četudi so ga
vključevali. Pasquale Villani in Luciano Cafagna sta nazorno izrazila pod-
poro in skupne iztočnice:
Perspektiva [protoindustrije] je v bistvu ostala pri interesu za obliko-
vanje industrijske osnove. Problemi podeželske družbe so bili obrav-
navani, ko so bili, le mimogrede [. . .]. Nasprotno, pluriaktivnost iz-
haja ravno iz analize podeželske družbe in se razširi na upoštevanje
celotnega spektra del in poklicev, ki so jih na različne načine ter v raz-
ličnih okoliščinah in časih opravljali in jih opravljajo prebivalci pode-
želskih območij. [Villani 1989, 14]
Pogled raziskovanja pluriaktivnosti želi biti širši od pogleda raziskav
protoindustrializacije. Njegov cilj ni ugotavljanje dejavnikov razvo-
ja/upada industrializacije, temveč razumevanje načinov preživetja in
priložnosti vključevanja kmečkih družin, ki se soočajo z družbenimi
spremembami. Rezultati takšnih raziskav bi se sicer lahko »obresto-
vali«, kar zadeva boljše poznavanje celotnega procesa industrializaci-
je, vendar niso neposredno in namenoma povezani s tovrstnim spo-
znavanjem. [Cafagna 1989, 79]
Po drugi strani pa je Cafagna izpostavil, kako »rigorozna« francoska de-
finicija pluriaktivnosti kot »druge, nujno neagrarne dejavnosti« ni mogla
vključiti »večpoklicnosti ali prekarnosti dela pri prebivalcih italijanskega
podeželja«. Z italijanskim podeželjem 18. in 19. stoletja v mislih je odloč-
no zagovarjal stališče, da so kmečke »integracijske izbire« vključevale tudi
dejavnosti iz primarnega sektorja, pri čemer je kot primer navedel tiste,
povezane s proizvodnjo svile. Navedene aktivnosti bi bilo tudi treba šteti k
pluriaktivnosti, kajti »gotovo predstavljajo ›dodatek‹ dejavnosti in dohod-
ka«, razpravljati o tem pa bi bilo naravnost »pedantno« (Cafagna 1989, 80–
81). Giovanni Federico je nasprotovanje izključevanju dohodkov od kme-
tovanja utemeljil tudi z ekonomskega vidika. Na osnovi primerov iz 20.
stoletja je poudaril, da »je delovna sila družine načeloma nerazdeljiva na
podlagi vrste zaposlitve. Zato – v nasprotju s Hubscherjevo definicijo plu-
riaktivnosti – vključuje kmetijsko delo«, in sicer tako v obliki mezdnega
dela zunaj kmetije kot na lastni kmetiji (Federico 1989, 90).
26
