Page 30 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 30
ksander Panjek
vitvi koncepta že ni bilo dvoma o tem, da je pluriaktivnost mogoče zaznati
povsod v Franciji med poznim 19. in 20. stoletjem, kot je zapisal Mayaud in
v nekaj stavkih zelo dobro predstavil pristop ter njegove rezultate. Pluri-
aktivnosti ne gre razumeti kot »rešitev za marginalizirane kmete«, temveč
kot »način življenja« (Mayaud 1999, 233–237),
ki je strukturno povezan s kmečkim obratom. Dolgoročno gledano
pluriaktivnost najde svoje mesto tako v obdobjih, prostih kmetijske-
ga dela, kot v družinski delitvi nalog, stalni ali spremenljivi, začasni
ali trajni. Je izjemno fleksibilna in prilagodljiva tako na kratki kot na
dolgi rok. Posledično so bile opredeljene različne tipologije, ki teme-
ljijo na bolj ali manj močni pogojenosti s kmetijskimi dejavnostmi, z
ritmi dela v različnih obrteh, v protoindustriji ali industriji, ampak
tudi na priložnostih, ki jih ponuja širša družba. Neomejen je seznam
primerov pluriaktivnosti v zadnjem stoletju, iz katerega ni izvzeto
nobeno podeželsko območje [Francije].
Identificirati je mogoče tri glavne lastnosti, ki morda najbolj zaznamu-
jejo pristop k raziskovanju pluriaktivnosti:
1. veliko pozornosti je namenjene agrarnemu sistemu na obravnavanih
območjih;
2. osredotočenost na vrste dejavnosti, s katerimi so se kmetje ukvarjali
na obravnavanih območjih;
3. vprašanje sprememb, ki jih prinašajo gospodarski razvojni procesi.
Pri preučevanju načina, kako je v določenem agrarnem sistemu možno
združevanje kmetijskega in neagrarnega dela, ter pri analizi značilnosti
ugotovljene kombinacije se upoštevajo vrste kultur in njihove zahteve gle-
de intenzivnosti ter sezonskosti dela, institucionalna oblika zemljiške la-
stnine (kratkoročne zakupne pogodbe ali dedne kmetije, če omenimo dva
skrajna primera), velikost kmetij, nenazadnje pa tudi okoljske značilno-
sti in razpoložljivi naravni viri (npr. nižinsko ali hribovito območje, pri-
sotnost gozdov in voda). Na podoben način pristop zahteva pozornost na
specifične značilnosti različnih tržnih dejavnosti, in sicer glede na surovi-
ne, tehnologijo, tehnike in spretnosti, izdelke, oblike proizvodnje in orga-
nizacije dela kakor tudi glede na trg ter povpraševanje. Kombinacija obeh
fokusov lahko privede do identifikacije »tipologij«, to je vzorcev integraci-
je med kmetijskimi in neagrarnimi dejavnostmi. Tretji skupni element je
dimenzija časa, diahrona perspektiva, s katero naslavljajo zlasti dejavnike
28
vitvi koncepta že ni bilo dvoma o tem, da je pluriaktivnost mogoče zaznati
povsod v Franciji med poznim 19. in 20. stoletjem, kot je zapisal Mayaud in
v nekaj stavkih zelo dobro predstavil pristop ter njegove rezultate. Pluri-
aktivnosti ne gre razumeti kot »rešitev za marginalizirane kmete«, temveč
kot »način življenja« (Mayaud 1999, 233–237),
ki je strukturno povezan s kmečkim obratom. Dolgoročno gledano
pluriaktivnost najde svoje mesto tako v obdobjih, prostih kmetijske-
ga dela, kot v družinski delitvi nalog, stalni ali spremenljivi, začasni
ali trajni. Je izjemno fleksibilna in prilagodljiva tako na kratki kot na
dolgi rok. Posledično so bile opredeljene različne tipologije, ki teme-
ljijo na bolj ali manj močni pogojenosti s kmetijskimi dejavnostmi, z
ritmi dela v različnih obrteh, v protoindustriji ali industriji, ampak
tudi na priložnostih, ki jih ponuja širša družba. Neomejen je seznam
primerov pluriaktivnosti v zadnjem stoletju, iz katerega ni izvzeto
nobeno podeželsko območje [Francije].
Identificirati je mogoče tri glavne lastnosti, ki morda najbolj zaznamu-
jejo pristop k raziskovanju pluriaktivnosti:
1. veliko pozornosti je namenjene agrarnemu sistemu na obravnavanih
območjih;
2. osredotočenost na vrste dejavnosti, s katerimi so se kmetje ukvarjali
na obravnavanih območjih;
3. vprašanje sprememb, ki jih prinašajo gospodarski razvojni procesi.
Pri preučevanju načina, kako je v določenem agrarnem sistemu možno
združevanje kmetijskega in neagrarnega dela, ter pri analizi značilnosti
ugotovljene kombinacije se upoštevajo vrste kultur in njihove zahteve gle-
de intenzivnosti ter sezonskosti dela, institucionalna oblika zemljiške la-
stnine (kratkoročne zakupne pogodbe ali dedne kmetije, če omenimo dva
skrajna primera), velikost kmetij, nenazadnje pa tudi okoljske značilno-
sti in razpoložljivi naravni viri (npr. nižinsko ali hribovito območje, pri-
sotnost gozdov in voda). Na podoben način pristop zahteva pozornost na
specifične značilnosti različnih tržnih dejavnosti, in sicer glede na surovi-
ne, tehnologijo, tehnike in spretnosti, izdelke, oblike proizvodnje in orga-
nizacije dela kakor tudi glede na trg ter povpraševanje. Kombinacija obeh
fokusov lahko privede do identifikacije »tipologij«, to je vzorcev integraci-
je med kmetijskimi in neagrarnimi dejavnostmi. Tretji skupni element je
dimenzija časa, diahrona perspektiva, s katero naslavljajo zlasti dejavnike
28
