Page 29 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 29
Koncepti in teorije v mednarodnem zgodovinopisju (1966–2012)
V bistvu so italijanski zgodovinarji zaposlitve v kmetijskem sektorju (ve-
činoma, a ne nujno sezonske), skupaj s proizvodnjo vina ali olja in z dejav-
nostmi, povezanimi s svilo, če omenimo nekaj primerov, obravnavali kot
del koncepta pluriaktivnosti. Strogo razlikovanje med kmetijskimi in ne-
agrarnimi dejavnostmi, ki je prve izključevalo, je bilo pri opredelitvi pluri-
aktivnosti zanje »pretogo« (Villani 1989, 16–17) in ni odražalo stvarnosti.
Upoštevanje dejavnosti, ki sodijo v primarni sektor, je značilnost razume-
vanja pluriaktivnosti »italijanske šole«. Glavne razmisleke italijanskih raz-
iskovalcev, ki nadgrajujejo francoski koncept, lahko sintetiziramo tako, da
se opremo na Federica (1989, 90–91):
1. Delo izven kmetije ni nujno dejavnost za čas, prost kmetijskih opra-
vil, temveč lahko postane donosnejše od kmetijstva samega.
2. Pluriaktivnost vključuje dela v kmetijstvu (tako na svoji kmetiji kot
mezdno delo zunaj kmetije).
3. Pluriaktivnost ni posledica presežka delovne sile na kmetiji, ampak je
odvisna od izbir in taktike preživetja družine, možne so spremembe,
s katerimi se povpraševanje in ponudba delovne sile prilagajata, če se
to zdi primerno. Dolgoročno vztrajanje nesorazmerja med razpolo-
žljivo delovno silo in potrebami kmetijskih obratov je torej posledica
ekonomskih odločitev, ki jih določajo tržne razmere in razpoložlji-
vost alternativnih zaposlitvenih možnosti.
Poleg navedenih nezanemarljivih razhajanj, saj se nanašajo na samo de-
finicijo predmeta analize, je obstajalo široko soglasje in sprejetje koncepta
pluriaktivnosti s strani italijanskih zgodovinarjev. Obe šoli priznavata po-
membno značilnost, in sicer da pluriaktivnosti ne gre obravnavati le kot
obrambno strategijo preživetja. Strateški navdih in »subjektivni cilji«, ki
so vodili v pluriaktivnost, so lahko izvirali tako iz »obrambnih potreb« (za-
gotavljanje preživetja oziroma življenjskega standarda družine) kot tudi iz
»teženj po spremembi oz. izboljšanju«. Kmetova odločitev se lahko zgodi
v »strateški perspektivi pridobivanja premoženja [. . .], pluriaktivnostni iz-
biri za ›neodvisnost‹, kot bi se izrazil Hubscher« (Cafagna 1989, 79, 81).
Pluriaktivnost torej kmetu priznava zmožnost prizadevanja za boljši ži-
vljenjski standard in za večje dohodke, hkrati pa, da je bil sposoben aktivno
zasledovati ta cilj in v ta namen širiti pahljačo svojih virov dohodka. To je
bil zelo pomemben konceptualni premik.
Raziskave o pluriaktivnosti so razkrile mnogo primerov kmetov, ki so
kombinirali kmetijske in neagrarne vire dohodka. Slabo desetletje po poja-
27
V bistvu so italijanski zgodovinarji zaposlitve v kmetijskem sektorju (ve-
činoma, a ne nujno sezonske), skupaj s proizvodnjo vina ali olja in z dejav-
nostmi, povezanimi s svilo, če omenimo nekaj primerov, obravnavali kot
del koncepta pluriaktivnosti. Strogo razlikovanje med kmetijskimi in ne-
agrarnimi dejavnostmi, ki je prve izključevalo, je bilo pri opredelitvi pluri-
aktivnosti zanje »pretogo« (Villani 1989, 16–17) in ni odražalo stvarnosti.
Upoštevanje dejavnosti, ki sodijo v primarni sektor, je značilnost razume-
vanja pluriaktivnosti »italijanske šole«. Glavne razmisleke italijanskih raz-
iskovalcev, ki nadgrajujejo francoski koncept, lahko sintetiziramo tako, da
se opremo na Federica (1989, 90–91):
1. Delo izven kmetije ni nujno dejavnost za čas, prost kmetijskih opra-
vil, temveč lahko postane donosnejše od kmetijstva samega.
2. Pluriaktivnost vključuje dela v kmetijstvu (tako na svoji kmetiji kot
mezdno delo zunaj kmetije).
3. Pluriaktivnost ni posledica presežka delovne sile na kmetiji, ampak je
odvisna od izbir in taktike preživetja družine, možne so spremembe,
s katerimi se povpraševanje in ponudba delovne sile prilagajata, če se
to zdi primerno. Dolgoročno vztrajanje nesorazmerja med razpolo-
žljivo delovno silo in potrebami kmetijskih obratov je torej posledica
ekonomskih odločitev, ki jih določajo tržne razmere in razpoložlji-
vost alternativnih zaposlitvenih možnosti.
Poleg navedenih nezanemarljivih razhajanj, saj se nanašajo na samo de-
finicijo predmeta analize, je obstajalo široko soglasje in sprejetje koncepta
pluriaktivnosti s strani italijanskih zgodovinarjev. Obe šoli priznavata po-
membno značilnost, in sicer da pluriaktivnosti ne gre obravnavati le kot
obrambno strategijo preživetja. Strateški navdih in »subjektivni cilji«, ki
so vodili v pluriaktivnost, so lahko izvirali tako iz »obrambnih potreb« (za-
gotavljanje preživetja oziroma življenjskega standarda družine) kot tudi iz
»teženj po spremembi oz. izboljšanju«. Kmetova odločitev se lahko zgodi
v »strateški perspektivi pridobivanja premoženja [. . .], pluriaktivnostni iz-
biri za ›neodvisnost‹, kot bi se izrazil Hubscher« (Cafagna 1989, 79, 81).
Pluriaktivnost torej kmetu priznava zmožnost prizadevanja za boljši ži-
vljenjski standard in za večje dohodke, hkrati pa, da je bil sposoben aktivno
zasledovati ta cilj in v ta namen širiti pahljačo svojih virov dohodka. To je
bil zelo pomemben konceptualni premik.
Raziskave o pluriaktivnosti so razkrile mnogo primerov kmetov, ki so
kombinirali kmetijske in neagrarne vire dohodka. Slabo desetletje po poja-
27
