Page 32 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 32
eksander Panjek
lizo specifičnih kombinacij med dejavnostmi različnih gospodarskih sek-
torjev in torej težijo k razumevanju, kako in zakaj posamezne kombinacije
delujejo v konkretnih primerih ter kako in zakaj se spreminjajo. Pouda-
rek je veliko bolj na raznoliki lokalni fenomenologiji praks kombiniranja
dohodkov kot na (re)konstrukciji širšega sistema, čeprav raziskovalci pri-
znavajo, da v taki ali drugačni obliki pluriaktivnost ni zaobšla tako rekoč
nobenega podeželja.
Verjetno sploh ni naključje, da je bil prvi premik k zaznavi kmečkega in-
tegriranja dohodkov kot nekega sistema storjen v Alpah, in to takrat, ko
je prišlo do premika, po katerem so imeli alpski prostor za »civilizacijsko
območje« in ne le za »povezovalno regijo«. S tem se mu je priznala neka
samosvojost, avtonomnost, ki je poprej ni imel in ki je omogočila drugač-
no raziskovalno »perspektivo, ki daje prednost pogledu od znotraj na zgo-
dovino prostora, institucij, družbe in kulture gorskih območij« (Varanini
2009–2010, 10). Tak primer je Gauro Coppola. Pogled od znotraj na Alpe
kot celoto mu je omogočil, da je leta 1991, ko je bila na vrhuncu razprava
o tem, kateri je boljši pristop k pluriaktivnosti, videl tisto, kar še ni bilo
opaženo – da so bile v (italijanskih) Alpah kmečke prakse integriranja do-
hodkov bistveno več kot pestra fenomenologija kombinacij. Predstavlja-
le so različne izraze nečesa širšega in celovitejšega. V svojem teoretičnem
članku na podlagi empiričnih primerov z naslovom Ekonomska ravnoves-
ja in spremembe v alpskem prostoru zgodnjega novega veka: pomanjkanje
virov in integrirana ekonomija je, kolikor mi je znano, prvi uporabil izraz
»integrirana ekonomija«, ki se nanaša na prakse in strategije integriranja
dohodkov, ki so jih izvajali kmetje (Coppola 1991).
Lahko bi rekli, da je bil ta članek neposredno ali posredno zelo vpliven,
saj pri preučevanju gospodarske zgodovine gorskih in hribovitih območij
raziskovalci v Italiji zavestno ali ne uporabljajo vse konceptualne kategori-
je, izražene v njegovem naslovu. »Ekonomska ravnovesja« in »spremembe«
(transformacije) sta še vedno osrednja pojma v italijanskih raziskavah, v
katerih ugotavljajo obstoj »ravnovesja« med agrarnimi in neagrarnimi de-
javnostmi v gorskih območjih, ki ga »spremembe« in razvojni procesi lahko
porušijo, običajno tekom 19. stoletja.⁶ Povsem očitno je, da na pozornost
na procese sprememb hkrati vpliva raziskovalni pristop pluriaktivnosti.
Podobno lahko rečemo o »pomanjkanju virov«, kjer so mišljeni predvsem
pogoji za kmetijstvo. V tem primeru je mogoče slišati odmev »ostrih gor-
⁶ Nedavna primera sta Mocarelli in Tedeschi, ki sta pisala o dolinah Lombardije (2017), in
Alessandra Bulgarelli, ki je pisala o Apeninih (2017).
30
lizo specifičnih kombinacij med dejavnostmi različnih gospodarskih sek-
torjev in torej težijo k razumevanju, kako in zakaj posamezne kombinacije
delujejo v konkretnih primerih ter kako in zakaj se spreminjajo. Pouda-
rek je veliko bolj na raznoliki lokalni fenomenologiji praks kombiniranja
dohodkov kot na (re)konstrukciji širšega sistema, čeprav raziskovalci pri-
znavajo, da v taki ali drugačni obliki pluriaktivnost ni zaobšla tako rekoč
nobenega podeželja.
Verjetno sploh ni naključje, da je bil prvi premik k zaznavi kmečkega in-
tegriranja dohodkov kot nekega sistema storjen v Alpah, in to takrat, ko
je prišlo do premika, po katerem so imeli alpski prostor za »civilizacijsko
območje« in ne le za »povezovalno regijo«. S tem se mu je priznala neka
samosvojost, avtonomnost, ki je poprej ni imel in ki je omogočila drugač-
no raziskovalno »perspektivo, ki daje prednost pogledu od znotraj na zgo-
dovino prostora, institucij, družbe in kulture gorskih območij« (Varanini
2009–2010, 10). Tak primer je Gauro Coppola. Pogled od znotraj na Alpe
kot celoto mu je omogočil, da je leta 1991, ko je bila na vrhuncu razprava
o tem, kateri je boljši pristop k pluriaktivnosti, videl tisto, kar še ni bilo
opaženo – da so bile v (italijanskih) Alpah kmečke prakse integriranja do-
hodkov bistveno več kot pestra fenomenologija kombinacij. Predstavlja-
le so različne izraze nečesa širšega in celovitejšega. V svojem teoretičnem
članku na podlagi empiričnih primerov z naslovom Ekonomska ravnoves-
ja in spremembe v alpskem prostoru zgodnjega novega veka: pomanjkanje
virov in integrirana ekonomija je, kolikor mi je znano, prvi uporabil izraz
»integrirana ekonomija«, ki se nanaša na prakse in strategije integriranja
dohodkov, ki so jih izvajali kmetje (Coppola 1991).
Lahko bi rekli, da je bil ta članek neposredno ali posredno zelo vpliven,
saj pri preučevanju gospodarske zgodovine gorskih in hribovitih območij
raziskovalci v Italiji zavestno ali ne uporabljajo vse konceptualne kategori-
je, izražene v njegovem naslovu. »Ekonomska ravnovesja« in »spremembe«
(transformacije) sta še vedno osrednja pojma v italijanskih raziskavah, v
katerih ugotavljajo obstoj »ravnovesja« med agrarnimi in neagrarnimi de-
javnostmi v gorskih območjih, ki ga »spremembe« in razvojni procesi lahko
porušijo, običajno tekom 19. stoletja.⁶ Povsem očitno je, da na pozornost
na procese sprememb hkrati vpliva raziskovalni pristop pluriaktivnosti.
Podobno lahko rečemo o »pomanjkanju virov«, kjer so mišljeni predvsem
pogoji za kmetijstvo. V tem primeru je mogoče slišati odmev »ostrih gor-
⁶ Nedavna primera sta Mocarelli in Tedeschi, ki sta pisala o dolinah Lombardije (2017), in
Alessandra Bulgarelli, ki je pisala o Apeninih (2017).
30
