Page 33 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 33
Koncepti in teorije v mednarodnem zgodovinopisju (1966–2012)
skih območij«, v katerih je protoindustrija našla svoje privilegirano okolje
(Kriedte 1981, 24).
V jedru je Coppola »splošne značilnosti alpskega gospodarstva zgodnjega
novega veka« poimenoval kot »integrirano ekonomijo«, čeprav tega izraza
v besedilu ni uporabil. Za to ekonomijo je bilo značilno »pomanjkanje vi-
rov«, a je bila zmožna ohranjati »ekonomsko ravnovesje« tudi takrat, ko se
je soočala s »preobrazbami«. Celo sama se je zmogla preobraziti, ko se je
soočala s spremembami. Avtorjeva temeljna predpostavka je, da je alpski
prostor zaradi okoljskih razmer in vrste kmetijstva »na makro ravni, glede
na celotno število prebivalstva«, trpel za »kroničnim prehranskim primanj-
kljajem, zlasti žita«. Coppola ugotavlja, da v primeru, »če se število prebi-
valstva povečuje, če nismo priča množičnemu dokončnemu izseljevanju,
če ni zaznati pojavov kmečke proletarizacije in je v splošnem gospodarstvo
morda res videti revno, ne pa tudi bedno«, vse kaže na to, da »sistem obsta-
ne«. Obstojnost sistema pa »pomeni, da so integracije dohodka iz drugih
dejavnosti in sektorjev veliko pomembnejše kot samo obdelovanje njiv«
(Coppola 1991, 203, 213–214). V alpski in predalpski kmečki ekonomiji to-
rej kmetijstvo v ožjem pomenu besede ni glavna in niti ne nujno osnovna
gospodarska dejavnost.
V takšni ekonomiji »oblike integracije pridobijo primarno podporno
funkcijo in zagotavljajo trdnost celote«. Med proizvodnimi sektorji se
vzpostavi »organska komplementarnost«, med posameznimi dejavnost-
mi pa »kompleksno ravnovesje«. Pogostost prisotnosti posameznih dejav-
nosti se lahko razlikuje skozi čas in v prostoru. Obstoječi viri so skrbno
varovani in sistematično integrirani med seboj. Ko ena ali več komponent,
ki sestavljajo celoten sistem, postane »krhka in oslabljena«, se sprožijo re-
akcije in protiukrepi v obliki »procesov zamenjave«. Posledično je alpska
integrirana ekonomija »sistem, ki je zmožen zagotoviti sorazmerne pro-
cese oblikovanja dohodka« in se »prilagajati spremembam tržnih razmer«
(Coppola 1991, 221–222).
Pomemben poudarek v Coppolovem branju je ta, da je bila alpska integri-
rana ekonomija zmožna ohranjati številčnejše prebivalstvo, kot bi to bilo
mogoče na osnovi lokalne pridelave žita, in da ji je to uspevalo z ohranja-
njem ravnovesja med številnimi različnimi viri dohodka. Bistveno pa je, da
je bilo vzpostavljeno ravnovesje dovolj prožno, da se je sproti prilagajalo
spremembam pogojev na trgu ter v razmerju med prebivalstvom in (narav-
nimi ter tržnimi) viri dohodka. Posamezne dejavnosti so se lahko prevzele
ali opustile, razširile ali skrčile, tako da se je njihov relativni pomen v struk-
turi dohodka kmečkih gospodinjstev skozi čas lahko spreminjal. Vsekakor
31
skih območij«, v katerih je protoindustrija našla svoje privilegirano okolje
(Kriedte 1981, 24).
V jedru je Coppola »splošne značilnosti alpskega gospodarstva zgodnjega
novega veka« poimenoval kot »integrirano ekonomijo«, čeprav tega izraza
v besedilu ni uporabil. Za to ekonomijo je bilo značilno »pomanjkanje vi-
rov«, a je bila zmožna ohranjati »ekonomsko ravnovesje« tudi takrat, ko se
je soočala s »preobrazbami«. Celo sama se je zmogla preobraziti, ko se je
soočala s spremembami. Avtorjeva temeljna predpostavka je, da je alpski
prostor zaradi okoljskih razmer in vrste kmetijstva »na makro ravni, glede
na celotno število prebivalstva«, trpel za »kroničnim prehranskim primanj-
kljajem, zlasti žita«. Coppola ugotavlja, da v primeru, »če se število prebi-
valstva povečuje, če nismo priča množičnemu dokončnemu izseljevanju,
če ni zaznati pojavov kmečke proletarizacije in je v splošnem gospodarstvo
morda res videti revno, ne pa tudi bedno«, vse kaže na to, da »sistem obsta-
ne«. Obstojnost sistema pa »pomeni, da so integracije dohodka iz drugih
dejavnosti in sektorjev veliko pomembnejše kot samo obdelovanje njiv«
(Coppola 1991, 203, 213–214). V alpski in predalpski kmečki ekonomiji to-
rej kmetijstvo v ožjem pomenu besede ni glavna in niti ne nujno osnovna
gospodarska dejavnost.
V takšni ekonomiji »oblike integracije pridobijo primarno podporno
funkcijo in zagotavljajo trdnost celote«. Med proizvodnimi sektorji se
vzpostavi »organska komplementarnost«, med posameznimi dejavnost-
mi pa »kompleksno ravnovesje«. Pogostost prisotnosti posameznih dejav-
nosti se lahko razlikuje skozi čas in v prostoru. Obstoječi viri so skrbno
varovani in sistematično integrirani med seboj. Ko ena ali več komponent,
ki sestavljajo celoten sistem, postane »krhka in oslabljena«, se sprožijo re-
akcije in protiukrepi v obliki »procesov zamenjave«. Posledično je alpska
integrirana ekonomija »sistem, ki je zmožen zagotoviti sorazmerne pro-
cese oblikovanja dohodka« in se »prilagajati spremembam tržnih razmer«
(Coppola 1991, 221–222).
Pomemben poudarek v Coppolovem branju je ta, da je bila alpska integri-
rana ekonomija zmožna ohranjati številčnejše prebivalstvo, kot bi to bilo
mogoče na osnovi lokalne pridelave žita, in da ji je to uspevalo z ohranja-
njem ravnovesja med številnimi različnimi viri dohodka. Bistveno pa je, da
je bilo vzpostavljeno ravnovesje dovolj prožno, da se je sproti prilagajalo
spremembam pogojev na trgu ter v razmerju med prebivalstvom in (narav-
nimi ter tržnimi) viri dohodka. Posamezne dejavnosti so se lahko prevzele
ali opustile, razširile ali skrčile, tako da se je njihov relativni pomen v struk-
turi dohodka kmečkih gospodinjstev skozi čas lahko spreminjal. Vsekakor
31
