Page 37 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 37
Koncepti in teorije v mednarodnem zgodovinopisju (1966–2012)
standard ali ga celo izboljšali – vendar le do točke, ko se težavnost dela ni
več izplačala, saj tudi sama težavnost slabša počutje. Po eni strani torej ve-
lja, da »težavnejše kot je delo v primerjavi s plačilom zanj, nižja je stopnja
blaginje, pri kateri kmečka družina preneha delati«, po drugi strani pa, da
»letna intenzivnost dela upada pod vplivom boljšega plačila« (Chayanov
1986b, 80–81).
Izboljšane možnosti za potrošnjo so kmetje usmerjali v dobrine, kot so
»oblačila in druge postavke osebnega proračuna«. Raznolikost in razkošje
potrošnje nista bila odvisna »samo od povečanih dohodkov«, ampak »tudi
od razširitve samih potreb zaradi elementov višje urbane kulture, ki prodi-
rajo na podeželje«. Raven porabe raste tudi v primeru »povečanega obsega
denarnega poslovanja in obrti na kmetiji«, in sicer tako v absolutnih vre-
dnostih kot v deležu družinskega proračuna (Chayanov 1986b, 128–131).
Iz tega sledi, da integriranje dohodkov s pomočjo tržnih dejavnosti v se-
kundarnem in terciarnem sektorju predstavlja pot do novih želja ter večje
blaginje. Vse to pomeni, da standardi porabe niso bili niti fiksni niti posta-
vljeni na raven preživetja. Stremenje k doseganju in ohranjanju zgolj ravni
preživetja je veljalo le »v tistih območjih in obdobjih«, ko je nizka produk-
tivnost kmečkega dela zagotavljala dohodke, ki so komaj dosegali »fiziolo-
ški minimum za obstoj«. Toda v primeru izboljšanja produktivnosti dela in
tržnih priložnosti se »zadovoljevanje potreb odmika od fiziološkega mini-
muma« (str. 105).
Pojasnili smo, da ravnovesje med težavnostjo dela in potrošnjo ne pome-
ni pomanjkanja interesa ali antropološko pogojene nezmožnosti, da bi si
kmetje prizadevali za boljši življenjski standard in za akumulacijo. To rav-
novesje po Čajanovu tudi ne pomeni, da kmetje niso bili pripravljeni veliko
delati. Čeprav so se izogibali nepotrebnemu oziroma nepoplačanemu tru-
du, so ostajali daleč od lenobnosti. Če na primer podatkom o porabi časa
na območju Vologde dodamo osem ur nočnega spanja, lahko izračunamo
povprečno število in dolžino delovnih dni. Kmetje so si privoščili samo en
prost dan na teden in vsak drugi teden še en praznik. Posledično je povpreč-
ni delovni teden trajal pet dni in pol ter skoraj oseminštirideset ur dela, h
katerim je treba dodati še delo v gospodinjstvu (preglednica 1.1) (Chayanov
1989b, 74).
Okrožje Vologda je spadalo med območja, kjer je bilo kombiniranje do-
hodkov bolj razširjeno, saj je bil del severnih gubernij Vjatka, Jaroslavelj
in Vologda, kjer so bili »zaslužki iz obrti dobro razviti« (Chayanov 1986b,
63–64). Na tem območju so v kmečkih družinah brez zemlje obrtnim de-
javnostim namenjali 80 odstotkov delovnega časa, v največjih pa 21 odstot-
35
standard ali ga celo izboljšali – vendar le do točke, ko se težavnost dela ni
več izplačala, saj tudi sama težavnost slabša počutje. Po eni strani torej ve-
lja, da »težavnejše kot je delo v primerjavi s plačilom zanj, nižja je stopnja
blaginje, pri kateri kmečka družina preneha delati«, po drugi strani pa, da
»letna intenzivnost dela upada pod vplivom boljšega plačila« (Chayanov
1986b, 80–81).
Izboljšane možnosti za potrošnjo so kmetje usmerjali v dobrine, kot so
»oblačila in druge postavke osebnega proračuna«. Raznolikost in razkošje
potrošnje nista bila odvisna »samo od povečanih dohodkov«, ampak »tudi
od razširitve samih potreb zaradi elementov višje urbane kulture, ki prodi-
rajo na podeželje«. Raven porabe raste tudi v primeru »povečanega obsega
denarnega poslovanja in obrti na kmetiji«, in sicer tako v absolutnih vre-
dnostih kot v deležu družinskega proračuna (Chayanov 1986b, 128–131).
Iz tega sledi, da integriranje dohodkov s pomočjo tržnih dejavnosti v se-
kundarnem in terciarnem sektorju predstavlja pot do novih želja ter večje
blaginje. Vse to pomeni, da standardi porabe niso bili niti fiksni niti posta-
vljeni na raven preživetja. Stremenje k doseganju in ohranjanju zgolj ravni
preživetja je veljalo le »v tistih območjih in obdobjih«, ko je nizka produk-
tivnost kmečkega dela zagotavljala dohodke, ki so komaj dosegali »fiziolo-
ški minimum za obstoj«. Toda v primeru izboljšanja produktivnosti dela in
tržnih priložnosti se »zadovoljevanje potreb odmika od fiziološkega mini-
muma« (str. 105).
Pojasnili smo, da ravnovesje med težavnostjo dela in potrošnjo ne pome-
ni pomanjkanja interesa ali antropološko pogojene nezmožnosti, da bi si
kmetje prizadevali za boljši življenjski standard in za akumulacijo. To rav-
novesje po Čajanovu tudi ne pomeni, da kmetje niso bili pripravljeni veliko
delati. Čeprav so se izogibali nepotrebnemu oziroma nepoplačanemu tru-
du, so ostajali daleč od lenobnosti. Če na primer podatkom o porabi časa
na območju Vologde dodamo osem ur nočnega spanja, lahko izračunamo
povprečno število in dolžino delovnih dni. Kmetje so si privoščili samo en
prost dan na teden in vsak drugi teden še en praznik. Posledično je povpreč-
ni delovni teden trajal pet dni in pol ter skoraj oseminštirideset ur dela, h
katerim je treba dodati še delo v gospodinjstvu (preglednica 1.1) (Chayanov
1989b, 74).
Okrožje Vologda je spadalo med območja, kjer je bilo kombiniranje do-
hodkov bolj razširjeno, saj je bil del severnih gubernij Vjatka, Jaroslavelj
in Vologda, kjer so bili »zaslužki iz obrti dobro razviti« (Chayanov 1986b,
63–64). Na tem območju so v kmečkih družinah brez zemlje obrtnim de-
javnostim namenjali 80 odstotkov delovnega časa, v največjih pa 21 odstot-
35
