Page 39 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 39
Koncepti in teorije v mednarodnem zgodovinopisju (1966–2012)
zičnega napora in je zaslužek sorazmeren s to porabo«. Zato veljajo tudi za
»obrtniške« gospodarske enote in za tiste, ki se ukvarjajo z »domačo indu-
strijo«, pod pogojem, da v proizvodnem procesu ne uporabljajo mezdnega
dela (Chayanov 1986b, 90).
Kot smo že poudarili, je pri Čajanovu dohodek kmečkega obrata vedno
»skupni dohodek [. . .] tako iz kmetijstva kot iz obrti« (Chayanov 1986b,
70). Naredil pa je še nadaljnji konceptualni korak, ko je dejal, da agrarni in
neagrarni vir tvorita povezan sistem: »Ker sta družinsko kmetijsko podje-
tje in obrtna dejavnost povezana preko enotnega sistema osnovnega rav-
novesja gospodarskih faktorjev, ju ni mogoče obravnavati neodvisno enega
od druge.« Dohodki iz kmetijstva in obrti tvorijo »en sam družinski delovni
dohodek«, skupaj pa predstavljajo »elemente tega sistema« (str. 102–103).
Argumentiranje Čajanova se vedno pomika od splošne ravni k natanč-
nejši specifikaciji, zato podana slika nikoli ni poenostavljena ali enostran-
ska. To velja tudi za kombiniranje dohodkov, kjer opozarja na soobstoj
dveh plati. V »slabših razmerah za kmetijsko pridelavo [. . .] družina neiz-
koriščeno delovno silo usmeri v obrti in druge neagrarne vire preživljanja«.
V takšnih primerih se potrudi, da bi čim hitreje nadomestila »primanjkljaj
kmetijskih dohodkov z dohodki iz obrti«. Čajanov ugotavlja, da so bili kme-
tje pri tem pogosto neuspešni, saj so bile na nekaterih območjih družine,
ki so se ukvarjale z obrtmi, »prisiljene pristati na nižji standard blaginje«,
ker je bilo plačilo za delo v teh dejavnostih »zelo nizko« (Chayanov 1986b,
100–101). Na eni strani je bilo torej poseganje po dejavnostih zunaj družin-
ske kmetije lahko odziv na potrebo, zasilna rešitev, s katero so se kmetje
skušali znajti v težkih časih, a dolgoročno ni bila nujno učinkovita.
Obstajala pa je tudi druga plat. Na vprašanje, ki si ga je zastavil, »ali sta
pomanjkanje zemlje in kapitala edina dejavnika, ki kmečko delo usmerja-
ta v obrti«, Čajanov ni odgovoril enoznačno. V večini primerov naj bi bilo
to »popolnoma pravilno«, saj je bilo poseganje po obrteh posebej pogosto
tam, »kjer je precejšnja gostota prebivalstva«. Vendar obstajata dva doda-
tna vidika. Prvi dodatni dejavnik je neenakomerna sezonska razporeditev
dela v kmetijstvu, ki je kmetom omogočala, da so z »malo težavnosti« vlo-
žili nekaj časa in energije v obrti. Poleg tega so lahko te zimske dohodke
zunaj kmetije izkoristili za olajšanje pritiska poletnega kmetijskega dela,
ker je postalo manj nujno za doseganje celoletnega družinskega dohodka
(Chayanov 1986b, 106–107).
Toda odločilen je drugi dodatni dejavnik. »V številnih situacijah sploh
ni pomanjkanje proizvodnih sredstev razlog, ki kliče po zaslužkih iz obrti,
temveč so to ugodnejše tržne razmere za tako delo v smislu plačila v pri-
37
zičnega napora in je zaslužek sorazmeren s to porabo«. Zato veljajo tudi za
»obrtniške« gospodarske enote in za tiste, ki se ukvarjajo z »domačo indu-
strijo«, pod pogojem, da v proizvodnem procesu ne uporabljajo mezdnega
dela (Chayanov 1986b, 90).
Kot smo že poudarili, je pri Čajanovu dohodek kmečkega obrata vedno
»skupni dohodek [. . .] tako iz kmetijstva kot iz obrti« (Chayanov 1986b,
70). Naredil pa je še nadaljnji konceptualni korak, ko je dejal, da agrarni in
neagrarni vir tvorita povezan sistem: »Ker sta družinsko kmetijsko podje-
tje in obrtna dejavnost povezana preko enotnega sistema osnovnega rav-
novesja gospodarskih faktorjev, ju ni mogoče obravnavati neodvisno enega
od druge.« Dohodki iz kmetijstva in obrti tvorijo »en sam družinski delovni
dohodek«, skupaj pa predstavljajo »elemente tega sistema« (str. 102–103).
Argumentiranje Čajanova se vedno pomika od splošne ravni k natanč-
nejši specifikaciji, zato podana slika nikoli ni poenostavljena ali enostran-
ska. To velja tudi za kombiniranje dohodkov, kjer opozarja na soobstoj
dveh plati. V »slabših razmerah za kmetijsko pridelavo [. . .] družina neiz-
koriščeno delovno silo usmeri v obrti in druge neagrarne vire preživljanja«.
V takšnih primerih se potrudi, da bi čim hitreje nadomestila »primanjkljaj
kmetijskih dohodkov z dohodki iz obrti«. Čajanov ugotavlja, da so bili kme-
tje pri tem pogosto neuspešni, saj so bile na nekaterih območjih družine,
ki so se ukvarjale z obrtmi, »prisiljene pristati na nižji standard blaginje«,
ker je bilo plačilo za delo v teh dejavnostih »zelo nizko« (Chayanov 1986b,
100–101). Na eni strani je bilo torej poseganje po dejavnostih zunaj družin-
ske kmetije lahko odziv na potrebo, zasilna rešitev, s katero so se kmetje
skušali znajti v težkih časih, a dolgoročno ni bila nujno učinkovita.
Obstajala pa je tudi druga plat. Na vprašanje, ki si ga je zastavil, »ali sta
pomanjkanje zemlje in kapitala edina dejavnika, ki kmečko delo usmerja-
ta v obrti«, Čajanov ni odgovoril enoznačno. V večini primerov naj bi bilo
to »popolnoma pravilno«, saj je bilo poseganje po obrteh posebej pogosto
tam, »kjer je precejšnja gostota prebivalstva«. Vendar obstajata dva doda-
tna vidika. Prvi dodatni dejavnik je neenakomerna sezonska razporeditev
dela v kmetijstvu, ki je kmetom omogočala, da so z »malo težavnosti« vlo-
žili nekaj časa in energije v obrti. Poleg tega so lahko te zimske dohodke
zunaj kmetije izkoristili za olajšanje pritiska poletnega kmetijskega dela,
ker je postalo manj nujno za doseganje celoletnega družinskega dohodka
(Chayanov 1986b, 106–107).
Toda odločilen je drugi dodatni dejavnik. »V številnih situacijah sploh
ni pomanjkanje proizvodnih sredstev razlog, ki kliče po zaslužkih iz obrti,
temveč so to ugodnejše tržne razmere za tako delo v smislu plačila v pri-
37
