Page 40 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 40
ksander Panjek
merjavi s tistim v kmetijstvu« (Chayanov 1986b, 107). Precej pogosto, kot
je dokumentirano v Rusiji v 19. stoletju, so kmečke družine delno opuščale
kmetijska dela in puščale zemljo neizkoriščeno ravno zaradi višjega pla-
čila v obrteh, kar je omogočalo »zaslužek z manj truda« (delo v obrteh je
vključeno v ravnovesje med težavnostjo dela in zadovoljevanjem potreb).
V takih, številnih primerih so kmečke družine raje »izravnavale osnovno
ekonomsko ravnovesje med porabo in vloženim delom pretežno s posega-
njem po zaposlitvah v obrteh« (str. 107–108). Ker si kmečki obrat prizadeva
za to, da svoje potrebe zadovolji v čim večji meri in da to doseže na najmanj
naporen način, izkoristi vse možnosti, da svoje delo vlaga in razporedi v de-
javnosti, ki ponujajo boljše plačilo. Če so obrti tak primer, potem bo kmeč-
ka družina povečala svojo dejavnost na tem področju in zmanjšala delo na
polju. Pogoji, ki določajo plačilo za delo v agrarni in v neagrarni sferi, niso
stabilni – posledično se lahko razmerje med delom in zaslužkom od kme-
tijstva in obrti v družini skozi čas spreminja in prilagaja (str. 101, 107–109).
To pomeni, da se pri določanju ravnovesja med kmetijskim in neagrarnim
delom kmetje aktivno odzivajo na tržne razmere in priložnosti (str. 109):
Z drugimi besedami, lahko teoretično zatrdimo, da se kmečka dru-
žinska delitev dela med zaslužki iz kmetijstva ter iz obrti doseže s
primerjavo tržnih razmer v teh dveh vejah nacionalne ekonomije. In
ker je razmerje med tema dvema tržnima situacijama nestalno, je ne-
stalno tudi razmerje med vlaganjem dela v obrti ter v kmetijstvo.
Obstaja vsaj še en vidik, ki Čajanova oddaljuje od prevladujočih »čajano-
vskih« interpretacij. Že pred stoletjem je opozoril na to, da kmečka druži-
na ni statična enota, temveč ima svoj življenjski cikel, ki vpliva na njeno
ekonomijo. Kot smo že omenili, po mnenju Čajanova razmerje med števi-
lom delovno aktivnih in neaktivnih družinskih članov vpliva na količino
opravljenega dela: ko je več otrok, odrasli člani delajo več in trše ter celo
povečajo produktivnost (Chayanov 1986b, 53–69).
A poleg tega kmečke družine težijo k prilagajanju velikosti svojih kme-
tij spreminjajoči se številčnosti in sestavi družinskih članov. Če je obstajal
delujoč zemljiški trg, kot je bil to primer v Rusiji v poznem 19. in zgodnjem
20. stoletju, so kmetje kupovali dodatne parcele (tudi s pomočjo posojil)
ali jih najemali, ko je družina številčno rastla, zmanjšanje družine pa je
povzročalo nasprotno prilagoditev. Če so bile kmetije zelo majhne in ni bi-
lo delujočega zemljiškega trga, so se kmečke družine na povečanje števila
članov odzivale z intenzivnejšim delom na parcelah in na ta način dosegle
38
merjavi s tistim v kmetijstvu« (Chayanov 1986b, 107). Precej pogosto, kot
je dokumentirano v Rusiji v 19. stoletju, so kmečke družine delno opuščale
kmetijska dela in puščale zemljo neizkoriščeno ravno zaradi višjega pla-
čila v obrteh, kar je omogočalo »zaslužek z manj truda« (delo v obrteh je
vključeno v ravnovesje med težavnostjo dela in zadovoljevanjem potreb).
V takih, številnih primerih so kmečke družine raje »izravnavale osnovno
ekonomsko ravnovesje med porabo in vloženim delom pretežno s posega-
njem po zaposlitvah v obrteh« (str. 107–108). Ker si kmečki obrat prizadeva
za to, da svoje potrebe zadovolji v čim večji meri in da to doseže na najmanj
naporen način, izkoristi vse možnosti, da svoje delo vlaga in razporedi v de-
javnosti, ki ponujajo boljše plačilo. Če so obrti tak primer, potem bo kmeč-
ka družina povečala svojo dejavnost na tem področju in zmanjšala delo na
polju. Pogoji, ki določajo plačilo za delo v agrarni in v neagrarni sferi, niso
stabilni – posledično se lahko razmerje med delom in zaslužkom od kme-
tijstva in obrti v družini skozi čas spreminja in prilagaja (str. 101, 107–109).
To pomeni, da se pri določanju ravnovesja med kmetijskim in neagrarnim
delom kmetje aktivno odzivajo na tržne razmere in priložnosti (str. 109):
Z drugimi besedami, lahko teoretično zatrdimo, da se kmečka dru-
žinska delitev dela med zaslužki iz kmetijstva ter iz obrti doseže s
primerjavo tržnih razmer v teh dveh vejah nacionalne ekonomije. In
ker je razmerje med tema dvema tržnima situacijama nestalno, je ne-
stalno tudi razmerje med vlaganjem dela v obrti ter v kmetijstvo.
Obstaja vsaj še en vidik, ki Čajanova oddaljuje od prevladujočih »čajano-
vskih« interpretacij. Že pred stoletjem je opozoril na to, da kmečka druži-
na ni statična enota, temveč ima svoj življenjski cikel, ki vpliva na njeno
ekonomijo. Kot smo že omenili, po mnenju Čajanova razmerje med števi-
lom delovno aktivnih in neaktivnih družinskih članov vpliva na količino
opravljenega dela: ko je več otrok, odrasli člani delajo več in trše ter celo
povečajo produktivnost (Chayanov 1986b, 53–69).
A poleg tega kmečke družine težijo k prilagajanju velikosti svojih kme-
tij spreminjajoči se številčnosti in sestavi družinskih članov. Če je obstajal
delujoč zemljiški trg, kot je bil to primer v Rusiji v poznem 19. in zgodnjem
20. stoletju, so kmetje kupovali dodatne parcele (tudi s pomočjo posojil)
ali jih najemali, ko je družina številčno rastla, zmanjšanje družine pa je
povzročalo nasprotno prilagoditev. Če so bile kmetije zelo majhne in ni bi-
lo delujočega zemljiškega trga, so se kmečke družine na povečanje števila
članov odzivale z intenzivnejšim delom na parcelah in na ta način dosegle
38
