Page 43 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 43
Koncepti in teorije v mednarodnem zgodovinopisju (1966–2012)
Ker prva vrsta – če je v novem veku sploh obstajala – ne more biti zani-
miva za to študijo o tržni vpetosti kmečkega prebivalstva tako skozi proiz-
vodnjo kot potrošnjo, nam preostaneta drugi dve. Razumeti je, da je bilo
»samooskrbno gospodinjstvo s trženjem presežkov« v Evropi zelo razširje-
no, saj de Vries trdi, da so »na osnovi take marginalne vključenosti v trg
mnoge na kmetih sloneče ekonomije privedle do oblikovanja regij s speci-
alizirano proizvodnjo in medregionalno trgovino«. Težava je po njegovem
mnenju v tem, da čeprav so bile v teh primerih »presežne« dobrine lah-
ko zelo pomembne za mestne ali verske vladajoče sloje, ki so nato z njimi
trgovali, večji del pridelkov vendarle ni prišel na trg in so kmetje v veliki
večini ostajali »izolirani od trga kot potrošniki« (1975, 207–208). V tem mo-
delu kmečke ekonomije so torej posamezni obrati pretežno samooskrbni
in posledično le deloma specializirani, in sicer v obliki protoindustrije ali
specifičnih kmetijskih pridelkov. V takih razmerah je rast prebivalstva do-
segala ali celo presegala meje, ki jih je omogočala produktivnost kmetijstva,
in povzročala postopno drobljenje posesti. Posledično so se med kmeti po-
večevale premoženjske razlike. V takšnih razmerah so kmetje imeli nizek
življenjski standard in ga niso mogli izboljšati, podeželsko gospodarstvo
ni moglo podpirati razvoja, urbana središča pa so lahko ruralni prispevek
pričakovala le v obliki rent in davkov.
Pri »tržno odvisnem kmečkem gospodinjstvu« se spremeni to, da skraj-
ša čas, posvečen nekmetijskim dejavnostim, ki so namenjene samooskrbi,
kot so številna opravila za zadovoljevanje osnovnih potreb za preživetje
(hrana, gorivo, obleka) in izdelavo delovnih orodij. Hkrati se tovrstna go-
spodinjstva ne ukvarjajo več s »postranskimi zaposlitvami v obrtni proiz-
vodnji«. Obseg časa, ki ga namenjajo oddihu in zabavi, pa ostaja nespre-
menjen. Tako sproščeni delovni čas ta gospodinjstva preusmerjajo v speci-
alizirano kmetijsko proizvodnjo za trg, na katerem tudi zadovoljujejo velik
del svojih potrošnih potreb z nakupovanjem blaga in storitev. Posledično
se »nekatere potrošne navade neizogibno popolnoma spremenijo, saj trg
ponuja drugače narejeno blago, novo blago«, ki vodi do novih želja (de Vri-
es 1975, 208). Ta model specializacije je po de Vriesovem mnenju tisti, ki se
je razvil na podeželju severne Nizozemske. Tu so se kmetje na demograf-
sko rast odzvali tako, da so ubrali pot specializacije v bolje plačano blagov-
no proizvodnjo (predvsem mlekarstvo in pridelava industrijskih rastlin)
za mestne in izvozne trge. S tem niso bili več prisiljeni pridelovati žita, ker
so bila uvožena in so jih lahko kupovali. Po drugi strani se niso več ukvar-
jali niti s proizvodnjo nekmetijskih dobrin, ki je bila prepuščena urbanim
središčem in vse večjemu industrijskemu sektorju znotraj samega pode-
41
Ker prva vrsta – če je v novem veku sploh obstajala – ne more biti zani-
miva za to študijo o tržni vpetosti kmečkega prebivalstva tako skozi proiz-
vodnjo kot potrošnjo, nam preostaneta drugi dve. Razumeti je, da je bilo
»samooskrbno gospodinjstvo s trženjem presežkov« v Evropi zelo razširje-
no, saj de Vries trdi, da so »na osnovi take marginalne vključenosti v trg
mnoge na kmetih sloneče ekonomije privedle do oblikovanja regij s speci-
alizirano proizvodnjo in medregionalno trgovino«. Težava je po njegovem
mnenju v tem, da čeprav so bile v teh primerih »presežne« dobrine lah-
ko zelo pomembne za mestne ali verske vladajoče sloje, ki so nato z njimi
trgovali, večji del pridelkov vendarle ni prišel na trg in so kmetje v veliki
večini ostajali »izolirani od trga kot potrošniki« (1975, 207–208). V tem mo-
delu kmečke ekonomije so torej posamezni obrati pretežno samooskrbni
in posledično le deloma specializirani, in sicer v obliki protoindustrije ali
specifičnih kmetijskih pridelkov. V takih razmerah je rast prebivalstva do-
segala ali celo presegala meje, ki jih je omogočala produktivnost kmetijstva,
in povzročala postopno drobljenje posesti. Posledično so se med kmeti po-
večevale premoženjske razlike. V takšnih razmerah so kmetje imeli nizek
življenjski standard in ga niso mogli izboljšati, podeželsko gospodarstvo
ni moglo podpirati razvoja, urbana središča pa so lahko ruralni prispevek
pričakovala le v obliki rent in davkov.
Pri »tržno odvisnem kmečkem gospodinjstvu« se spremeni to, da skraj-
ša čas, posvečen nekmetijskim dejavnostim, ki so namenjene samooskrbi,
kot so številna opravila za zadovoljevanje osnovnih potreb za preživetje
(hrana, gorivo, obleka) in izdelavo delovnih orodij. Hkrati se tovrstna go-
spodinjstva ne ukvarjajo več s »postranskimi zaposlitvami v obrtni proiz-
vodnji«. Obseg časa, ki ga namenjajo oddihu in zabavi, pa ostaja nespre-
menjen. Tako sproščeni delovni čas ta gospodinjstva preusmerjajo v speci-
alizirano kmetijsko proizvodnjo za trg, na katerem tudi zadovoljujejo velik
del svojih potrošnih potreb z nakupovanjem blaga in storitev. Posledično
se »nekatere potrošne navade neizogibno popolnoma spremenijo, saj trg
ponuja drugače narejeno blago, novo blago«, ki vodi do novih želja (de Vri-
es 1975, 208). Ta model specializacije je po de Vriesovem mnenju tisti, ki se
je razvil na podeželju severne Nizozemske. Tu so se kmetje na demograf-
sko rast odzvali tako, da so ubrali pot specializacije v bolje plačano blagov-
no proizvodnjo (predvsem mlekarstvo in pridelava industrijskih rastlin)
za mestne in izvozne trge. S tem niso bili več prisiljeni pridelovati žita, ker
so bila uvožena in so jih lahko kupovali. Po drugi strani se niso več ukvar-
jali niti s proizvodnjo nekmetijskih dobrin, ki je bila prepuščena urbanim
središčem in vse večjemu industrijskemu sektorju znotraj samega pode-
41
