Page 49 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 49
Koncepti in teorije v mednarodnem zgodovinopisju (1966–2012)
dninarjev, hlapcev in dekel, skupinske selitve sezonskih delavcev ob žetvi,
začasne ali dokončne preselitve v mesta in v protoindustrijska podeželska
območja. Do okoli leta 1750 naj bi bila taka gibanja večinoma lokalnega ob-
sega (Moch 1992, 6, 31–35, 40, 55, 62, 72).
Čeprav je Lucassenova prva knjiga razkrila množice revnih kmetov,
vključenih v sezonske migracije, in čeprav je Leslie Moch poglobila sliko
s prikazom, kako je bila mobilnost sestavni del kmečke družbe že v zgo-
dnejšem obdobju, nobeden od njiju ni prispeval odločilnega prispevka k
razumevanju globlje povezanosti med migracijami in kmečko ekonomijo.
V resnici nas je gorski svet naučil, da migracije predstavljajo ekonomski vir
kmečkega prebivalstva.
Leslie Moch je sicer obravnavala tudi hribovske migrante, ki jih je našla
»v Pirenejih, Alpah, osrednjem visokogorju Francije« in drugje. A po nje-
nem mnenju so izkazovali »migracijo, ki je izvirala iz pritiskov na obmo-
čja s kroničnim pomanjkanjem virov«, ki so imela »posebej močno tradici-
jo sezonske migracije, vgrajene v alpsko podnebje, v prakse živinske paše
in v potrebe po trgovanju«. Njena interpretacija temelji torej na okoljskih
omejitvah in podnebnih prisilah, ki so hribovce gnale v iskanje dodatnega
zaslužka. »Kar so gore lahko ponudile, so bile močne roke njihovih mož«
(Moch 1992, 61–62, 76). To pa preprosto ne drži.
Abel Poitrineau je že leta 1962 pokazal, kako je sezonsko in začasno izse-
ljevanje iz gora v osrednji Franciji veliko zapletenejši pojav. V 18. stoletju so
se selili večinoma moški, ki jih je bilo mogoče šteti v tisočih in so predsta-
vljali velik del prebivalstva. »Ženske so v večini tiste, ki v gorah delajo pri
vzdrževanju cest in celo pri popravilih ali gradnji mostov« (str. 31). Identifi-
ciral je različne »regionalne specializacije migrantov po vaseh ali župnijah«
(str. 20), in sicer tako glede na destinacijo (Francija in Španija) kot glede na
poklic. Nekateri izmed njih so svoje mlade sinove vzeli s seboj na pot kot
vajence. Nekaterim je uspelo ustvariti določeno premoženje. Leta 1788 je
opazovalec razložil, »kako najbolj delavni ali najbolj inteligentni [. . .], zlasti
tisti, ki so vodili delavnice, ko imajo nekaj miru od davkov, kupujejo zemljo,
postopoma gradijo majhna posestva, da si zagotovijo varno starost« (str.
30). Poitrineau je opozoril na dejstvo, da je emigracija v gorah predstavljala
»zelo pomemben vir«, a je lahko postala tudi »varnostni ventil« v kriznem
času. V bližnjih ravninah »česa takega« ni bilo najti, celo »bedni« so se tam
odločali za »sedentarnost« (str. 9, 49).
V drugi pionirski študiji o priseljevanju v Torino v prvi polovici 18. sto-
letja je Giovanni Levi predstavil več primerov specializacije. »Tokovi se ne-
nehno ponavljajo iz določenih podeželskih občin [. . .] z jasnim poklicnim
47
dninarjev, hlapcev in dekel, skupinske selitve sezonskih delavcev ob žetvi,
začasne ali dokončne preselitve v mesta in v protoindustrijska podeželska
območja. Do okoli leta 1750 naj bi bila taka gibanja večinoma lokalnega ob-
sega (Moch 1992, 6, 31–35, 40, 55, 62, 72).
Čeprav je Lucassenova prva knjiga razkrila množice revnih kmetov,
vključenih v sezonske migracije, in čeprav je Leslie Moch poglobila sliko
s prikazom, kako je bila mobilnost sestavni del kmečke družbe že v zgo-
dnejšem obdobju, nobeden od njiju ni prispeval odločilnega prispevka k
razumevanju globlje povezanosti med migracijami in kmečko ekonomijo.
V resnici nas je gorski svet naučil, da migracije predstavljajo ekonomski vir
kmečkega prebivalstva.
Leslie Moch je sicer obravnavala tudi hribovske migrante, ki jih je našla
»v Pirenejih, Alpah, osrednjem visokogorju Francije« in drugje. A po nje-
nem mnenju so izkazovali »migracijo, ki je izvirala iz pritiskov na obmo-
čja s kroničnim pomanjkanjem virov«, ki so imela »posebej močno tradici-
jo sezonske migracije, vgrajene v alpsko podnebje, v prakse živinske paše
in v potrebe po trgovanju«. Njena interpretacija temelji torej na okoljskih
omejitvah in podnebnih prisilah, ki so hribovce gnale v iskanje dodatnega
zaslužka. »Kar so gore lahko ponudile, so bile močne roke njihovih mož«
(Moch 1992, 61–62, 76). To pa preprosto ne drži.
Abel Poitrineau je že leta 1962 pokazal, kako je sezonsko in začasno izse-
ljevanje iz gora v osrednji Franciji veliko zapletenejši pojav. V 18. stoletju so
se selili večinoma moški, ki jih je bilo mogoče šteti v tisočih in so predsta-
vljali velik del prebivalstva. »Ženske so v večini tiste, ki v gorah delajo pri
vzdrževanju cest in celo pri popravilih ali gradnji mostov« (str. 31). Identifi-
ciral je različne »regionalne specializacije migrantov po vaseh ali župnijah«
(str. 20), in sicer tako glede na destinacijo (Francija in Španija) kot glede na
poklic. Nekateri izmed njih so svoje mlade sinove vzeli s seboj na pot kot
vajence. Nekaterim je uspelo ustvariti določeno premoženje. Leta 1788 je
opazovalec razložil, »kako najbolj delavni ali najbolj inteligentni [. . .], zlasti
tisti, ki so vodili delavnice, ko imajo nekaj miru od davkov, kupujejo zemljo,
postopoma gradijo majhna posestva, da si zagotovijo varno starost« (str.
30). Poitrineau je opozoril na dejstvo, da je emigracija v gorah predstavljala
»zelo pomemben vir«, a je lahko postala tudi »varnostni ventil« v kriznem
času. V bližnjih ravninah »česa takega« ni bilo najti, celo »bedni« so se tam
odločali za »sedentarnost« (str. 9, 49).
V drugi pionirski študiji o priseljevanju v Torino v prvi polovici 18. sto-
letja je Giovanni Levi predstavil več primerov specializacije. »Tokovi se ne-
nehno ponavljajo iz določenih podeželskih občin [. . .] z jasnim poklicnim
47
