Page 71 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 71
Konceptualizacije in interpretacije v slovenskem zgodovinopisju (1956–2015)
na to, da bi tovrstna analiza morala zajeti tudi »neagrarne zaslužke kmeč-
kega prebivalstva, zadolžitev, davke ipd.« (str. 620). In tudi v tem primeru
lahko rečemo, da vsaj do pred kratkim še nismo začeli premoščati težav z
uporabnostjo virov, in sicer tako o dohodkih od kmetijstva kot o »postran-
skih dohodkih iz neagrarne aktivnosti«, kot jih je opredeljeval Grafenauer
(str. 622), pa tudi ne izrabljati njihovih potencialov, ki jih je pravilno naka-
zal. Sicer je Grafenauer trdil, da ima »skoraj do konca srednjega veka [. . .]
kmetijski obrat zaprt, avtarkičen in naturalen značaj« in da je »kmečka ži-
vljenjska raven skoraj izključno odvisna od pridelkov lastnega gospodar-
skega obrata«. Kako pa naj se to sklada z njegovo lastno ugotovitvijo, da je
»že sedaj mogoče trditi, da se v pogojih natriletnega kolobarjenja [. . .] na
kmetijah s 6–10 ha površine [. . .] ni bilo mogoče preživljati le s poljskimi
pridelki«? To so kar velike mere za slovenske razmere. Odgovor je sam is-
kal v tem, »da je bilo mogoče manjšo prehranjevalno možnost [. . .] majhnih
kmetij v slovenskih pokrajinah dopolnjevati ali z večjim številom živine ali z
drugačno gospodarsko dejavnostjo (s pridelkom vinograda!)« (Grafenauer
1970, 625–626). Čeprav sta živina in vino povsem upravičeno upoštevana
kot vir kalorij za kmeta, se velja vprašati, ali živina, mlečni izdelki in vino
ne predstavljajo tudi tržnega blaga. Zaradi tega se je smotrno povrniti h
Grafenauerjevi ugotovitvi, da je za razumevanje kmečke ekonomije na Slo-
venskem v gospodarski račun gospodinjstva treba zajeti vsaj še neagrarne
vire dohodka.
Vprašanje izračuna zaslužka od kmečkega tovorništva je eksplicitno po-
stavil Valenčič, pri čemer je izrazil mnenje, da je pomen tovorništva kot
vira kmečkega dohodka precenjen (1981, 272):
Potem ko smo obravnavali razširjenost in obseg tovorništva, je tre-
ba tudi, da si postavimo vprašanje, kakšen je bil gospodarski pomen
tovorništva in kakšne so bile koristi za tovornike. Mnoge dosedanje
sodbe so prikazovale tovorništvo v zvezi s trgovanjem kot važno pri-
dobitno panogo, ki je bila na splošno pomemben vir zaslužka, brez
katerega kmečko prebivalstvo v deželi ne bi imelo gospodarskega ob-
stoja. V tem je veliko pretiravanja.
Na to vprašanje tudi tu še ne moremo odgovoriti na podlagi dovolj zane-
sljive kvantitativne opore, je pa mogoče reči, da so zneski tovornin, ki so
jih prejemali tovorniki in jih je navedel sam Valenčič, v primerjavi z obse-
gom zemljiških dajatev razmeroma visoki. Podobno je mogoče ugotoviti,
če primerjamo tovornino, ki jo navaja, z rudarsko plačo, kakršno omenja
69
na to, da bi tovrstna analiza morala zajeti tudi »neagrarne zaslužke kmeč-
kega prebivalstva, zadolžitev, davke ipd.« (str. 620). In tudi v tem primeru
lahko rečemo, da vsaj do pred kratkim še nismo začeli premoščati težav z
uporabnostjo virov, in sicer tako o dohodkih od kmetijstva kot o »postran-
skih dohodkih iz neagrarne aktivnosti«, kot jih je opredeljeval Grafenauer
(str. 622), pa tudi ne izrabljati njihovih potencialov, ki jih je pravilno naka-
zal. Sicer je Grafenauer trdil, da ima »skoraj do konca srednjega veka [. . .]
kmetijski obrat zaprt, avtarkičen in naturalen značaj« in da je »kmečka ži-
vljenjska raven skoraj izključno odvisna od pridelkov lastnega gospodar-
skega obrata«. Kako pa naj se to sklada z njegovo lastno ugotovitvijo, da je
»že sedaj mogoče trditi, da se v pogojih natriletnega kolobarjenja [. . .] na
kmetijah s 6–10 ha površine [. . .] ni bilo mogoče preživljati le s poljskimi
pridelki«? To so kar velike mere za slovenske razmere. Odgovor je sam is-
kal v tem, »da je bilo mogoče manjšo prehranjevalno možnost [. . .] majhnih
kmetij v slovenskih pokrajinah dopolnjevati ali z večjim številom živine ali z
drugačno gospodarsko dejavnostjo (s pridelkom vinograda!)« (Grafenauer
1970, 625–626). Čeprav sta živina in vino povsem upravičeno upoštevana
kot vir kalorij za kmeta, se velja vprašati, ali živina, mlečni izdelki in vino
ne predstavljajo tudi tržnega blaga. Zaradi tega se je smotrno povrniti h
Grafenauerjevi ugotovitvi, da je za razumevanje kmečke ekonomije na Slo-
venskem v gospodarski račun gospodinjstva treba zajeti vsaj še neagrarne
vire dohodka.
Vprašanje izračuna zaslužka od kmečkega tovorništva je eksplicitno po-
stavil Valenčič, pri čemer je izrazil mnenje, da je pomen tovorništva kot
vira kmečkega dohodka precenjen (1981, 272):
Potem ko smo obravnavali razširjenost in obseg tovorništva, je tre-
ba tudi, da si postavimo vprašanje, kakšen je bil gospodarski pomen
tovorništva in kakšne so bile koristi za tovornike. Mnoge dosedanje
sodbe so prikazovale tovorništvo v zvezi s trgovanjem kot važno pri-
dobitno panogo, ki je bila na splošno pomemben vir zaslužka, brez
katerega kmečko prebivalstvo v deželi ne bi imelo gospodarskega ob-
stoja. V tem je veliko pretiravanja.
Na to vprašanje tudi tu še ne moremo odgovoriti na podlagi dovolj zane-
sljive kvantitativne opore, je pa mogoče reči, da so zneski tovornin, ki so
jih prejemali tovorniki in jih je navedel sam Valenčič, v primerjavi z obse-
gom zemljiških dajatev razmeroma visoki. Podobno je mogoče ugotoviti,
če primerjamo tovornino, ki jo navaja, z rudarsko plačo, kakršno omenja
69
