Page 73 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 73
Konceptualizacije in interpretacije v slovenskem zgodovinopisju (1956–2015)
so bile uporabne in je bilo treba posegati po tovorjenju ter prevažanju po
kopnem, kar je bilo bistveno dražje in je zato pomembno vplivalo na se-
stavo končne cene blaga. Posledični »razmeroma visok delež transportnih
stroškov ni koristil vključevanju v promet trgovcem z blagom nizke speci-
fične vrednosti« (žito, sol ipd.). Na ta način »so bile dane možnosti, da so
se kmetje kot transporterji s konji, torej kot tovorniki – žamarji« vključe-
vali v promet in trgovanje, »saj so lahko tako delali z razmeroma majhno
vložbo denarja in je bil velik del cene v namembnem kraju sestavljen prav
iz transportnih stroškov, torej iz tega, kar so sami prispevali. Zato pa so
se lahko zadovoljili z manjšim profitom« od prodaje samega blaga (Vilfan
1978, 79). Na to pronicljivo in prepričljivo Vilfanovo interpretacijo se opira
tudi Kosi (1998, 143). Ekonomska racionalnost kmečke trgovine in tovor-
ništva v predindustrijskem transportnem sistemu na Slovenskem je bila
torej pri blagu z nizko enotno ceno v tem, da je kmet lahko zaslužil tako
od samega transporta, ki je bil drag in zato dobičkonosen za tovornika, kot
od prodaje npr. žita in soli, medtem ko je imel trgovec dobiček le od proda-
je samega blaga, transport pa mu je predstavljal čisti strošek, ki je najedal
profitabilnost kupčevanja.
Na drug temeljni pogoj za razmah kmečke trgovine na Slovenskem je
opozoril Grafenauer z ugotovitvijo, da je bila »temeljna podlaga za kmečko
trgovino [. . .] naturalna menjava žita za sol v istrskih mestih«. V primor-
skem prostoru je bil »obseg žitnega pridelka [. . .] skromen. [. . .] Zato je tr-
govina nujno vodila v posredniško trgovino med žitorodnimi pokrajinami
na vzhodu in proizvajalci soli na zahodu« (Grafenauer 1970, 627–628).
Kaj pa je slovenskega kmeta gnalo na trg? Gestrin je izpostavil dva de-
javnika, oba s priokusom nuje. Na eni strani je videl kmetovo potrebo po
denarju za odplačevanje zemljiških dajatev v denarju in drugih povečanih
gosposkih bremen ter naraščajočih državnih davkov. Na drugi strani so mu
stale majhne kmetije, premajhne, da bi lahko preživljale kmečka gospo-
dinjstva in omogočale plačevanje naraščajočih davkov ter dajatev (Gestrin
1991, 248). Svojo interpretacijo je podkrepil z mnenjem, ki so ga sredi 16.
stoletja izražali kranjski deželni stanovi, da na Kranjskem in posebej na
Krasu kmetje ne bi mogli obstati na svojih kmetijah ter plačevati dajatev
in davkov, če bi ne trgovali in tovorili. Razlog za proces delitve kmetijskih
obratov, ki je drobil kmečko posest, pa je videl v naraščanju prebivalstva,
saj je zapisal, da je bil »populacijski razvoj [. . .] eden poglavitnih vzrokov za
proces delitve kmetij na manjše enote in za začeto diferenciacijo na vasi«
(Gestrin 1973b, 47). Lahko bi torej rekli, da je Gestrin tretji, vsaj posreden
dejavnik povečane kmečke dejavnosti na trgu videl v demografski rasti. Ta
71
so bile uporabne in je bilo treba posegati po tovorjenju ter prevažanju po
kopnem, kar je bilo bistveno dražje in je zato pomembno vplivalo na se-
stavo končne cene blaga. Posledični »razmeroma visok delež transportnih
stroškov ni koristil vključevanju v promet trgovcem z blagom nizke speci-
fične vrednosti« (žito, sol ipd.). Na ta način »so bile dane možnosti, da so
se kmetje kot transporterji s konji, torej kot tovorniki – žamarji« vključe-
vali v promet in trgovanje, »saj so lahko tako delali z razmeroma majhno
vložbo denarja in je bil velik del cene v namembnem kraju sestavljen prav
iz transportnih stroškov, torej iz tega, kar so sami prispevali. Zato pa so
se lahko zadovoljili z manjšim profitom« od prodaje samega blaga (Vilfan
1978, 79). Na to pronicljivo in prepričljivo Vilfanovo interpretacijo se opira
tudi Kosi (1998, 143). Ekonomska racionalnost kmečke trgovine in tovor-
ništva v predindustrijskem transportnem sistemu na Slovenskem je bila
torej pri blagu z nizko enotno ceno v tem, da je kmet lahko zaslužil tako
od samega transporta, ki je bil drag in zato dobičkonosen za tovornika, kot
od prodaje npr. žita in soli, medtem ko je imel trgovec dobiček le od proda-
je samega blaga, transport pa mu je predstavljal čisti strošek, ki je najedal
profitabilnost kupčevanja.
Na drug temeljni pogoj za razmah kmečke trgovine na Slovenskem je
opozoril Grafenauer z ugotovitvijo, da je bila »temeljna podlaga za kmečko
trgovino [. . .] naturalna menjava žita za sol v istrskih mestih«. V primor-
skem prostoru je bil »obseg žitnega pridelka [. . .] skromen. [. . .] Zato je tr-
govina nujno vodila v posredniško trgovino med žitorodnimi pokrajinami
na vzhodu in proizvajalci soli na zahodu« (Grafenauer 1970, 627–628).
Kaj pa je slovenskega kmeta gnalo na trg? Gestrin je izpostavil dva de-
javnika, oba s priokusom nuje. Na eni strani je videl kmetovo potrebo po
denarju za odplačevanje zemljiških dajatev v denarju in drugih povečanih
gosposkih bremen ter naraščajočih državnih davkov. Na drugi strani so mu
stale majhne kmetije, premajhne, da bi lahko preživljale kmečka gospo-
dinjstva in omogočale plačevanje naraščajočih davkov ter dajatev (Gestrin
1991, 248). Svojo interpretacijo je podkrepil z mnenjem, ki so ga sredi 16.
stoletja izražali kranjski deželni stanovi, da na Kranjskem in posebej na
Krasu kmetje ne bi mogli obstati na svojih kmetijah ter plačevati dajatev
in davkov, če bi ne trgovali in tovorili. Razlog za proces delitve kmetijskih
obratov, ki je drobil kmečko posest, pa je videl v naraščanju prebivalstva,
saj je zapisal, da je bil »populacijski razvoj [. . .] eden poglavitnih vzrokov za
proces delitve kmetij na manjše enote in za začeto diferenciacijo na vasi«
(Gestrin 1973b, 47). Lahko bi torej rekli, da je Gestrin tretji, vsaj posreden
dejavnik povečane kmečke dejavnosti na trgu videl v demografski rasti. Ta
71
