Page 140 - Lepičnik Vodopivec Jurka, Mezgec Maja. Ur. 2023. Vseživljenjsko učenje odraslih za trajnostni razvoj in digitalni preboj. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 140
ona Domadenik Muren, Tjaša Redek in Maja Zalaznik
Seveda pa določeni programi, četudi zahtevajo udeležbo v prostem času,
zaposlene pritegnejo:
Šli smo na ogled proizvodnje v Beograd. Vsake toliko imamo izobraže-
vanja na našem področju. Usposabljali smo se in predvsem primerjali
njihov način dela in naš, da pridobimo kakšno izkušnjo. Res je bilo ko-
ristno in z veseljem sem se tega udeležil. [RP4]
Marsikdo se zaveda, da je VŽU pomembno tudi zato, da lahko posameznik
dela in živi v okolju, ki je vse bolj podprto z digitalnimi tehnologijami:
Pripravljena sem se pa vedno učiti, saj se dandanes moramo vedno ne-
kaj novega naučiti. Tudi, recimo, če hočeš do zdravnika priti, ne moreš
brez tega, da mail pošlješ. Skoraj za vse moraš mail napisati. Torej se v
bistvu vedno izobražujemo. [RP5]
Pri mlajših sogovornikih je motiv za vključevanje v programe VŽU druga-
čen kot pri starejših, bistveno bolj poudarjajo željo in potrebo po dodatnih
znanjih:
Ko vlagaš v delo v podjetju in potem tudi če greš v novo podjetje, jim
lahko ponudiš to znanje za napredovanje. To je največji in zelo dober
razlog za izobraževanja. [RP6]
Ovire za vključitev programe VŽU
Največ sogovornikov poudarja, da so ključne ovire čas in finančna sredstva.
Če usposabljanja in izobraževanja potekajo v prostem času, je izziv pogosto
varstvo otrok. Ker so plače nizke, marsikdo v prostem času tudi dela. Če bi
za vključitev v VŽU dobili finančno nadomestilo, bi se v to vključili brez po-
mislekov. Pri plačljivih programih in tečajih so finančni viri še večja ovira: »V
današnjih časih si finančno zelo težko kaj privoščiš« (RP5).
Za vključevanje v programe VŽU v podjetjih je največja ovira pomanjkanje
motivacije:
Delavec v proizvodnji samo oddela tistih osem ur in si potem želi iti
domov. Delavci v proizvodnji, ne glede na to, ali so stari ali mladi, obi-
čajno nimajo nobene ambicije, po ničemer. Tudi ta služba, če je ne bi
bilo potrebno opravljati, bi jim bila odveč. [RP3]
138
Seveda pa določeni programi, četudi zahtevajo udeležbo v prostem času,
zaposlene pritegnejo:
Šli smo na ogled proizvodnje v Beograd. Vsake toliko imamo izobraže-
vanja na našem področju. Usposabljali smo se in predvsem primerjali
njihov način dela in naš, da pridobimo kakšno izkušnjo. Res je bilo ko-
ristno in z veseljem sem se tega udeležil. [RP4]
Marsikdo se zaveda, da je VŽU pomembno tudi zato, da lahko posameznik
dela in živi v okolju, ki je vse bolj podprto z digitalnimi tehnologijami:
Pripravljena sem se pa vedno učiti, saj se dandanes moramo vedno ne-
kaj novega naučiti. Tudi, recimo, če hočeš do zdravnika priti, ne moreš
brez tega, da mail pošlješ. Skoraj za vse moraš mail napisati. Torej se v
bistvu vedno izobražujemo. [RP5]
Pri mlajših sogovornikih je motiv za vključevanje v programe VŽU druga-
čen kot pri starejših, bistveno bolj poudarjajo željo in potrebo po dodatnih
znanjih:
Ko vlagaš v delo v podjetju in potem tudi če greš v novo podjetje, jim
lahko ponudiš to znanje za napredovanje. To je največji in zelo dober
razlog za izobraževanja. [RP6]
Ovire za vključitev programe VŽU
Največ sogovornikov poudarja, da so ključne ovire čas in finančna sredstva.
Če usposabljanja in izobraževanja potekajo v prostem času, je izziv pogosto
varstvo otrok. Ker so plače nizke, marsikdo v prostem času tudi dela. Če bi
za vključitev v VŽU dobili finančno nadomestilo, bi se v to vključili brez po-
mislekov. Pri plačljivih programih in tečajih so finančni viri še večja ovira: »V
današnjih časih si finančno zelo težko kaj privoščiš« (RP5).
Za vključevanje v programe VŽU v podjetjih je največja ovira pomanjkanje
motivacije:
Delavec v proizvodnji samo oddela tistih osem ur in si potem želi iti
domov. Delavci v proizvodnji, ne glede na to, ali so stari ali mladi, obi-
čajno nimajo nobene ambicije, po ničemer. Tudi ta služba, če je ne bi
bilo potrebno opravljati, bi jim bila odveč. [RP3]
138
