Page 149 - Lepičnik Vodopivec Jurka, Mezgec Maja. Ur. 2023. Vseživljenjsko učenje odraslih za trajnostni razvoj in digitalni preboj. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 149
Pojmovanje trajnosti in njeno uresničevanje v realnem vrtčevskem okolju z vidika vzgojiteljic
Mikulec (2023) med modeli vseživljenjskega učenja, opirajoč se na Friman-
nssona (2006), Lisbeth Lundahl (2016) in Rubensona (2006), med drugim iz-
postavlja nordijski model vseživljenjskega učenja, ki kljub globalnim priti-
skom ohranja prvotno ogrodje vseživljenjskega učenja in, kot ugotavlja Gre-
en (2021), v ospredje postavlja predšolsko vzgojo ter izobraževanje odraslih.
Značilnosti vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj (v nadaljevanju
VITR) v slovenskem nacionalnem kontekstu
Konec prejšnjega stoletja je bila opažena potreba po izobraževanju za trajno-
stni razvoj (VITR) in s tem poudarjen pomen vključevanja vsebin s področja
trajnostnega razvoja v predšolsko vzgojo (United Nations 1993) ter oblikova-
nja tovrstnih programov za predšolske otroke (UNESCO 2005), saj so otroci že
v zgodnjem otroštvu sposobni spoznavati elemente trajnosti (Enghdal 2015).
Da bi bila vzgoja za trajnostni razvoj v zgodnjem otroštvu učinkovita, je po-
trebno, da vzgojitelji prepoznajo pomen VITR in svojo vlogo pri tem v zgo-
dnjem otroštvu (Bahtić in Višnjić Jevtić 2020).
Slovenija ima razmeroma bogato tradicijo trajnostnega razvoja. V 70. in 80.
letih 20. stoletja je bil velik poudarek na ozaveščanju javnosti in stroke o po-
trebi po izboljšanju odnosa družbe ter posameznika do narave in človeko-
vega okolja. Slovenija je leta 2007 sprejela »Smernice vzgoje in izobraževanja
za trajnostni razvoj od predšolske vzgoje do douniverzitetnega izobraževa-
nja« (Ministrstvo Republike Slovenije za šolstvo in šport 2007), ki med drugim
opredeljujejo ključna področja in cilje trajnostnega razvoja od predšolske
vzgoje do univerze. Njihov glavni namen je poudariti pomen izobraževanja
za trajnostni razvoj in prikazati možnosti za doseganje trajnostnega razvoja v
formalnem, neformalnem ter priložnostnem učenju. »Smernice« opredelju-
jejo, kako se bodo dosegali cilji izobraževanja na različnih ravneh, in poudar-
jajo (str. 4):
– medpredmetno povezovanje oz. prepletanje dejavnosti, učnih vsebin
ter problemske in projektne naravnanosti pouka;
– navajanje otrok/učencev/dijakov na celostno, sistematično, samostoj-
no, objektivno, stvarno in kritično mišljenje;
– razvijanje demokratičnih vrednot in demokratičnih načinov vplivanja
na družbeni ter gospodarski razvoj;
– motiviranje in spodbujanje otrok/učencev/študentov k aktivnemu dr-
žavljanstvu ter spodbujanje prepričanja, da lahko osebne odločitve in
majhni koraki v pravo smer pomembno prispevajo k trajnostnemu ra-
zvoju;
147
Mikulec (2023) med modeli vseživljenjskega učenja, opirajoč se na Friman-
nssona (2006), Lisbeth Lundahl (2016) in Rubensona (2006), med drugim iz-
postavlja nordijski model vseživljenjskega učenja, ki kljub globalnim priti-
skom ohranja prvotno ogrodje vseživljenjskega učenja in, kot ugotavlja Gre-
en (2021), v ospredje postavlja predšolsko vzgojo ter izobraževanje odraslih.
Značilnosti vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj (v nadaljevanju
VITR) v slovenskem nacionalnem kontekstu
Konec prejšnjega stoletja je bila opažena potreba po izobraževanju za trajno-
stni razvoj (VITR) in s tem poudarjen pomen vključevanja vsebin s področja
trajnostnega razvoja v predšolsko vzgojo (United Nations 1993) ter oblikova-
nja tovrstnih programov za predšolske otroke (UNESCO 2005), saj so otroci že
v zgodnjem otroštvu sposobni spoznavati elemente trajnosti (Enghdal 2015).
Da bi bila vzgoja za trajnostni razvoj v zgodnjem otroštvu učinkovita, je po-
trebno, da vzgojitelji prepoznajo pomen VITR in svojo vlogo pri tem v zgo-
dnjem otroštvu (Bahtić in Višnjić Jevtić 2020).
Slovenija ima razmeroma bogato tradicijo trajnostnega razvoja. V 70. in 80.
letih 20. stoletja je bil velik poudarek na ozaveščanju javnosti in stroke o po-
trebi po izboljšanju odnosa družbe ter posameznika do narave in človeko-
vega okolja. Slovenija je leta 2007 sprejela »Smernice vzgoje in izobraževanja
za trajnostni razvoj od predšolske vzgoje do douniverzitetnega izobraževa-
nja« (Ministrstvo Republike Slovenije za šolstvo in šport 2007), ki med drugim
opredeljujejo ključna področja in cilje trajnostnega razvoja od predšolske
vzgoje do univerze. Njihov glavni namen je poudariti pomen izobraževanja
za trajnostni razvoj in prikazati možnosti za doseganje trajnostnega razvoja v
formalnem, neformalnem ter priložnostnem učenju. »Smernice« opredelju-
jejo, kako se bodo dosegali cilji izobraževanja na različnih ravneh, in poudar-
jajo (str. 4):
– medpredmetno povezovanje oz. prepletanje dejavnosti, učnih vsebin
ter problemske in projektne naravnanosti pouka;
– navajanje otrok/učencev/dijakov na celostno, sistematično, samostoj-
no, objektivno, stvarno in kritično mišljenje;
– razvijanje demokratičnih vrednot in demokratičnih načinov vplivanja
na družbeni ter gospodarski razvoj;
– motiviranje in spodbujanje otrok/učencev/študentov k aktivnemu dr-
žavljanstvu ter spodbujanje prepričanja, da lahko osebne odločitve in
majhni koraki v pravo smer pomembno prispevajo k trajnostnemu ra-
zvoju;
147
