Page 110 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 110
leta Rosanda in Andreja Istenič
od nevtralnih do negativnih. Prepričani so, da učitelji pedagoško delo
v razredu opravljajo bolje kot roboti, kar je konsistentno z mnenjem
Ivanova (2016). Ivanov (2016) najde vrsto prednosti robotskega pouče-
vanja, vendar ohranja mnenje, da je pedagoško delo učitelja kakovo-
stnejše od robotskega poučevanja. Znanstvena literatura nakazuje, da
bi prepričanja bodočih učiteljev glede primernosti uporabe socialnih
robotov pri pouku lahko morebitno implementacijo socialnih robotov
ovirala (Blackwell idr. 2013; Kennedy, Lemaignan in Belpaeme 2016).
Rezultati Smitha idr. (2020) dodajajo, da so prav pozitivna čustva upo-
rabnikov vzpodbuda za interakcijo z roboti.
– V socialnih robotih vidijo zgolj stroje, ne pa tudi človeku primernih interak-
cijskih partnerjev. Pri razumevanju in napovedovanju sprejetja robotov
je še posebej težko analizirati, ali uporabniki robota zaznavajo prete-
žno kot stroj ali kot napravo s socialno inteligenco (Beer idr. 2011). Ude-
leženci slovenske raziskave so nedvoumno prepričani, da so socialni
roboti stroji, ki niso primerni za pedagoške vloge. Na podlagi rezulta-
tov raziskav Andreje Istenič, Bratka in Violete Rosanda (2021a; 2021b) je
jasno, da njihov odpor do izobraževanja z uporabo socialnih robotov
izhaja iz prepričanja, da so v razredu bistvene človekove socialne spo-
sobnosti in spretnosti, ki jih izvajajo ljudje, ter da je pomembna inte-
rakcija med ljudmi (Sharkey 2016; Smakman in Konijn 2020). Ti rezul-
tati so konsistentni s Heerinkovimi (2011) ugotovitvami, da so bolj iz-
obraženi uporabniki robota manj pripravljeni dojemati kot napravo z
družbenimi značilnostmi, in ugotovitvami Maartje M. A. de Graafove,
Somaye Ben Allouchove in Dijka (2019), da ljudje nekoliko neradi spre-
jemajo socialno vedenje robotov. Interakcije robota s človekom pri bo-
dočih učiteljih (Istenič, Bratko in Rosanda 2021a; 2021b) ne vzbujajo ob-
čutka, da je človek v interakciji z napravo s socialnimi interakcijskimi
značilnostmi (Heerink idr. 2010). Socialne robote v učilnicah zavračajo
predvsem zaradi posnemanja človekove socialne inteligence, čustev,
občutkov, čustvenih vezi, odnosov, navezanosti, vedenja in interakcije.
To kaže na kritično vrzel med prizadevanji raziskovalcev, da bi socialne
robote opremili z naštetimi človeškimi značilnostmi, in uporabniki, saj
bodoči učitelji (Istenič, Bratko in Rosanda 2021a; 2021b) zavračajo soci-
alne robote prav zato, ker posnemajo človeškost.
Metoda
Na podlagi raziskave med študenti bodočimi učitelji leta 2019 (Istenič, Bratko
in Rosanda 2021a; 2021b) smo leta 2021 oblikovali lestvico za analizo zadržkov
110
od nevtralnih do negativnih. Prepričani so, da učitelji pedagoško delo
v razredu opravljajo bolje kot roboti, kar je konsistentno z mnenjem
Ivanova (2016). Ivanov (2016) najde vrsto prednosti robotskega pouče-
vanja, vendar ohranja mnenje, da je pedagoško delo učitelja kakovo-
stnejše od robotskega poučevanja. Znanstvena literatura nakazuje, da
bi prepričanja bodočih učiteljev glede primernosti uporabe socialnih
robotov pri pouku lahko morebitno implementacijo socialnih robotov
ovirala (Blackwell idr. 2013; Kennedy, Lemaignan in Belpaeme 2016).
Rezultati Smitha idr. (2020) dodajajo, da so prav pozitivna čustva upo-
rabnikov vzpodbuda za interakcijo z roboti.
– V socialnih robotih vidijo zgolj stroje, ne pa tudi človeku primernih interak-
cijskih partnerjev. Pri razumevanju in napovedovanju sprejetja robotov
je še posebej težko analizirati, ali uporabniki robota zaznavajo prete-
žno kot stroj ali kot napravo s socialno inteligenco (Beer idr. 2011). Ude-
leženci slovenske raziskave so nedvoumno prepričani, da so socialni
roboti stroji, ki niso primerni za pedagoške vloge. Na podlagi rezulta-
tov raziskav Andreje Istenič, Bratka in Violete Rosanda (2021a; 2021b) je
jasno, da njihov odpor do izobraževanja z uporabo socialnih robotov
izhaja iz prepričanja, da so v razredu bistvene človekove socialne spo-
sobnosti in spretnosti, ki jih izvajajo ljudje, ter da je pomembna inte-
rakcija med ljudmi (Sharkey 2016; Smakman in Konijn 2020). Ti rezul-
tati so konsistentni s Heerinkovimi (2011) ugotovitvami, da so bolj iz-
obraženi uporabniki robota manj pripravljeni dojemati kot napravo z
družbenimi značilnostmi, in ugotovitvami Maartje M. A. de Graafove,
Somaye Ben Allouchove in Dijka (2019), da ljudje nekoliko neradi spre-
jemajo socialno vedenje robotov. Interakcije robota s človekom pri bo-
dočih učiteljih (Istenič, Bratko in Rosanda 2021a; 2021b) ne vzbujajo ob-
čutka, da je človek v interakciji z napravo s socialnimi interakcijskimi
značilnostmi (Heerink idr. 2010). Socialne robote v učilnicah zavračajo
predvsem zaradi posnemanja človekove socialne inteligence, čustev,
občutkov, čustvenih vezi, odnosov, navezanosti, vedenja in interakcije.
To kaže na kritično vrzel med prizadevanji raziskovalcev, da bi socialne
robote opremili z naštetimi človeškimi značilnostmi, in uporabniki, saj
bodoči učitelji (Istenič, Bratko in Rosanda 2021a; 2021b) zavračajo soci-
alne robote prav zato, ker posnemajo človeškost.
Metoda
Na podlagi raziskave med študenti bodočimi učitelji leta 2019 (Istenič, Bratko
in Rosanda 2021a; 2021b) smo leta 2021 oblikovali lestvico za analizo zadržkov
110
