Page 108 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 108
leta Rosanda in Andreja Istenič
otrok z izobraževalno robotsko tehnologijo. Manj jih privlači možnost, da bi
izobraževalni roboti njihove otroke poučevali in se z njimi igrali (Lin, Liu in
Huang 2012).
Ya-Wen Cheng, Sun in Chen (2018) ugotavljajo, da raziskovalci in učitelji
malo vedo o uporabi robotov v izobraževanju ter o osnovnih aplikacijah za
takšno uporabo. Hrastinski idr. (2019) dodajajo, da učiteljem ni jasno, zakaj
naj pri pouku uporabljajo socialne robote.
Študenti – bodoči učitelji so se v raziskavi leta 2019 (Istenič, Bratko in Ro-
sanda 2021a; 2021b) spraševali, zakaj naj bi bilo sploh smiselno uvajati robote
v pedagoški proces. Omenjena pilotska raziskava je zajela študente – bodoče
učitelje, ki se bodo na svoji poklicni poti v prihodnosti precej verjetno morali
soočiti z dilemo vključitve socialnih robotov v pouk.
Znanstvena literatura je možnost zavračanja socialno-robotske tehnolo-
gije predvidela (Edwards idr. 2018). Nismo pa še naleteli na bolj poglobljeno
analizo razlogov zavračanja uporabe socialnih robotov pri pouku. Nekaj po-
membnih razlogov zavračanja je bilo identificiranih v pilotski raziskavi (Iste-
nič, Bratko in Rosanda 2021a). Uporaba socialnih robotov pri pouku je po
mnenju udeležencev nesprejemljiva prav zaradi tistih značilnosti robotov, ki
si jih raziskovalci prizadevajo čim bolj razviti in vključujejo posnemanje člo-
vekovega obnašanja, interakcije ter socialne inteligence (Istenič, Bratko in Ro-
sanda 2021a). O implementaciji robotov so udeleženci omenjene raziskave
razmišljali osredotočeno na učence in sklenili, da robotov ne bi smeli upo-
rabljati za poučevanje otrok, ker za to niso primerni. Vključevanje socialnih
robotov bi po njihovem mnenju lahko ogrozilo dobro počutje učencev, nji-
hov vsestranski osebnostni, čustveni in kognitivni razvoj (Istenič, Bratko in
Rosanda 2021b).
Izsledki raziskave Andreje Istenič, Bratka in Violete Rosanda v Sloveniji
(2021a) so konsistentni z izsledki nizozemske raziskave (Smakman idr. 2021).
Avtorji so 515 udeležencev iz kategorij osnovnošolskih učiteljev, univerzi-
tetnih študentov pedagogike, staršev osnovnošolskih otrok, oblikovalcev
izobraževalne politike/svetovalcev, ki delajo za vlado, direktorjev/vodstev
osnovnih šol in zaposlenih v robotski industriji razporedili v šest skupin glede
na njihova stališča do robotov. Osnovnošolski učitelji so bili najštevilčneje
zastopani v skupini, ki je mnenja, da sta socialna interakcija in navezovanje
stikov z roboti nezaželena, kar je konsistentno tudi z mnenjem udeležencev
raziskave Andreje Istenič, Bratka in Violete Rosanda (2021a). Ženske udele-
ženke nizozemske raziskave so bile najštevilčneje zastopane v skupini, ki je
mnenja, da robotov ne bi smeli uporabljati za socialno interakcijo in da ne bi
smeli navezovati vezi z otroki. Tudi ta vidik je konsistenten z mnenjem udele-
108
otrok z izobraževalno robotsko tehnologijo. Manj jih privlači možnost, da bi
izobraževalni roboti njihove otroke poučevali in se z njimi igrali (Lin, Liu in
Huang 2012).
Ya-Wen Cheng, Sun in Chen (2018) ugotavljajo, da raziskovalci in učitelji
malo vedo o uporabi robotov v izobraževanju ter o osnovnih aplikacijah za
takšno uporabo. Hrastinski idr. (2019) dodajajo, da učiteljem ni jasno, zakaj
naj pri pouku uporabljajo socialne robote.
Študenti – bodoči učitelji so se v raziskavi leta 2019 (Istenič, Bratko in Ro-
sanda 2021a; 2021b) spraševali, zakaj naj bi bilo sploh smiselno uvajati robote
v pedagoški proces. Omenjena pilotska raziskava je zajela študente – bodoče
učitelje, ki se bodo na svoji poklicni poti v prihodnosti precej verjetno morali
soočiti z dilemo vključitve socialnih robotov v pouk.
Znanstvena literatura je možnost zavračanja socialno-robotske tehnolo-
gije predvidela (Edwards idr. 2018). Nismo pa še naleteli na bolj poglobljeno
analizo razlogov zavračanja uporabe socialnih robotov pri pouku. Nekaj po-
membnih razlogov zavračanja je bilo identificiranih v pilotski raziskavi (Iste-
nič, Bratko in Rosanda 2021a). Uporaba socialnih robotov pri pouku je po
mnenju udeležencev nesprejemljiva prav zaradi tistih značilnosti robotov, ki
si jih raziskovalci prizadevajo čim bolj razviti in vključujejo posnemanje člo-
vekovega obnašanja, interakcije ter socialne inteligence (Istenič, Bratko in Ro-
sanda 2021a). O implementaciji robotov so udeleženci omenjene raziskave
razmišljali osredotočeno na učence in sklenili, da robotov ne bi smeli upo-
rabljati za poučevanje otrok, ker za to niso primerni. Vključevanje socialnih
robotov bi po njihovem mnenju lahko ogrozilo dobro počutje učencev, nji-
hov vsestranski osebnostni, čustveni in kognitivni razvoj (Istenič, Bratko in
Rosanda 2021b).
Izsledki raziskave Andreje Istenič, Bratka in Violete Rosanda v Sloveniji
(2021a) so konsistentni z izsledki nizozemske raziskave (Smakman idr. 2021).
Avtorji so 515 udeležencev iz kategorij osnovnošolskih učiteljev, univerzi-
tetnih študentov pedagogike, staršev osnovnošolskih otrok, oblikovalcev
izobraževalne politike/svetovalcev, ki delajo za vlado, direktorjev/vodstev
osnovnih šol in zaposlenih v robotski industriji razporedili v šest skupin glede
na njihova stališča do robotov. Osnovnošolski učitelji so bili najštevilčneje
zastopani v skupini, ki je mnenja, da sta socialna interakcija in navezovanje
stikov z roboti nezaželena, kar je konsistentno tudi z mnenjem udeležencev
raziskave Andreje Istenič, Bratka in Violete Rosanda (2021a). Ženske udele-
ženke nizozemske raziskave so bile najštevilčneje zastopane v skupini, ki je
mnenja, da robotov ne bi smeli uporabljati za socialno interakcijo in da ne bi
smeli navezovati vezi z otroki. Tudi ta vidik je konsistenten z mnenjem udele-
108
