Page 201 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 201
Družbeni fenomen nadarjenosti skozi čas
nadarjene otroke nižjih socialnih slojev. Opaziti je bilo tudi vpliv ideološkega
strahu pred nadpovprečnimi ljudmi.
V času po 2. svetovni vojni je bila osrednja skrb na področju šolstva name-
njena dvigu izobrazbene ravni učencev srednjega sloja (bodočih industrij-
skih in kmečkih delavcev) z neposredno izraženo težnjo, da je treba poskr-
beti tudi za to, da se ne izgubijo morebitni talenti v družbi. Izobraževalne
ustanove so v tem obdobju vso pozornost posvečale učencem z učnimi te-
žavami in socialno prikrajšanim otrokom. Prvo povojno obdobje nadarjenim
ni bilo naklonjeno, prevladovalo je politično prepričanje, da je sicer treba skr-
beti, da se talenti ne izgubijo, vendar je pomembneje dvigniti izobrazbeno
raven povprečnih učencev (Strmčnik 1987, 131; 1995).
S problematiko nadarjenih otrok so se na ozemlju današnje Slovenije za-
čeli ukvarjati dokaj pozno (leta 1958). Pred tem so pedagogi sicer omenjali
nadarjene otroke, vendar se jim večje pozornosti ni namenjalo. Zakon o
osnovni šoli iz leta 1959 namenja pozornost hitrejšemu razvoju nadarjenih
učencev, vendar s svarilom, da zaradi njih ne smejo biti zapostavljeni drugi
otroci (Strmčnik 1987, 132; Zakon o osnovni šoli 1959). Osnovnošolski zakon
leta 1959 fenomena nadarjenosti še ni zaznal kot pospeševalca družbenih
in tehnoloških procesov. Vidna zagovornica te šolske reforme Draga Humek
(1956 v Strmčnik 1987) je ponudila daljnosežno zamisel, da se v predmetniku
predvidi poseben učni čas, v katerem bi se ukvarjali z dodatnim učenjem,
šibkejši z dopolnilnimi in povprečni s svobodnimi aktivnostmi. Vendar de-
setletje kasneje nov zakon o osnovni šoli tega ni upošteval (Strmčnik 1987,
133).
Pomembnost dela z nadpovprečno sposobnimi učenci je stopila v ospred-
je v 60. letih 20. stoletja kot posledica gospodarske krize. Leta 1965 sta bila
ustanovljen odbor gibanja Znanost mladini, ki je imel nalogo iskanja, vzgaja-
nja in usmerjanja mladih nadarjenih ljudi v poklicno raziskovalno delovanje
(Kobal 1994, 43), in sklad Milijoni za talente štipendijskega sklada za nadar-
jene učence in študente (Makarovič 1994, 30), v katerem so videli možnost za
izhod iz gospodarske krize, pri čemer bi lahko talentirani ljudje poskrbeli za
uspešen družbenoekonomski razvoj. V tem duhu so oblikovali prvi kakovo-
sten instrumentarij za identifikacijo nadarjenih učencev.
Zakon o osnovni šoli iz leta 1968 oz. 1969 je predvidel možnost šolske akce-
leracije, vendar nadarjenim ni posvetil posebne pozornosti. Omenjeni zakon
je sicer predvideval, da naj osnovna šola svoj smoter dosega tako, da vsebine,
oblike in metode dela prilagaja sposobnostim učencev ter njihovim individu-
alnim razlikam in šibkejšim ter nadarjenim zagotavlja napredek z ustrezno
prilagojenostjo pouka (Strmčnik 1987, 134).
201
nadarjene otroke nižjih socialnih slojev. Opaziti je bilo tudi vpliv ideološkega
strahu pred nadpovprečnimi ljudmi.
V času po 2. svetovni vojni je bila osrednja skrb na področju šolstva name-
njena dvigu izobrazbene ravni učencev srednjega sloja (bodočih industrij-
skih in kmečkih delavcev) z neposredno izraženo težnjo, da je treba poskr-
beti tudi za to, da se ne izgubijo morebitni talenti v družbi. Izobraževalne
ustanove so v tem obdobju vso pozornost posvečale učencem z učnimi te-
žavami in socialno prikrajšanim otrokom. Prvo povojno obdobje nadarjenim
ni bilo naklonjeno, prevladovalo je politično prepričanje, da je sicer treba skr-
beti, da se talenti ne izgubijo, vendar je pomembneje dvigniti izobrazbeno
raven povprečnih učencev (Strmčnik 1987, 131; 1995).
S problematiko nadarjenih otrok so se na ozemlju današnje Slovenije za-
čeli ukvarjati dokaj pozno (leta 1958). Pred tem so pedagogi sicer omenjali
nadarjene otroke, vendar se jim večje pozornosti ni namenjalo. Zakon o
osnovni šoli iz leta 1959 namenja pozornost hitrejšemu razvoju nadarjenih
učencev, vendar s svarilom, da zaradi njih ne smejo biti zapostavljeni drugi
otroci (Strmčnik 1987, 132; Zakon o osnovni šoli 1959). Osnovnošolski zakon
leta 1959 fenomena nadarjenosti še ni zaznal kot pospeševalca družbenih
in tehnoloških procesov. Vidna zagovornica te šolske reforme Draga Humek
(1956 v Strmčnik 1987) je ponudila daljnosežno zamisel, da se v predmetniku
predvidi poseben učni čas, v katerem bi se ukvarjali z dodatnim učenjem,
šibkejši z dopolnilnimi in povprečni s svobodnimi aktivnostmi. Vendar de-
setletje kasneje nov zakon o osnovni šoli tega ni upošteval (Strmčnik 1987,
133).
Pomembnost dela z nadpovprečno sposobnimi učenci je stopila v ospred-
je v 60. letih 20. stoletja kot posledica gospodarske krize. Leta 1965 sta bila
ustanovljen odbor gibanja Znanost mladini, ki je imel nalogo iskanja, vzgaja-
nja in usmerjanja mladih nadarjenih ljudi v poklicno raziskovalno delovanje
(Kobal 1994, 43), in sklad Milijoni za talente štipendijskega sklada za nadar-
jene učence in študente (Makarovič 1994, 30), v katerem so videli možnost za
izhod iz gospodarske krize, pri čemer bi lahko talentirani ljudje poskrbeli za
uspešen družbenoekonomski razvoj. V tem duhu so oblikovali prvi kakovo-
sten instrumentarij za identifikacijo nadarjenih učencev.
Zakon o osnovni šoli iz leta 1968 oz. 1969 je predvidel možnost šolske akce-
leracije, vendar nadarjenim ni posvetil posebne pozornosti. Omenjeni zakon
je sicer predvideval, da naj osnovna šola svoj smoter dosega tako, da vsebine,
oblike in metode dela prilagaja sposobnostim učencev ter njihovim individu-
alnim razlikam in šibkejšim ter nadarjenim zagotavlja napredek z ustrezno
prilagojenostjo pouka (Strmčnik 1987, 134).
201
