Page 204 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 204
onca Pangrčič, Maruška Željeznov Seničar in Mojca Kukanja Gabrijelčič
pomeni, da je v slovenski družbi nadpovprečno sposobnemu, nadarjenemu
in talentiranemu posamezniku slabše omogočeno, da v procesu socializacije
razvija svoje imanentne dispozicije.
Kljub temu da je v Sloveniji identificiranih veliko nadarjenih, še nimamo
konkretnih podatkov oz. specifične, mednarodno primerljive ocene stopnje
udejanjanja razvijanja tovrstne skupine učencev. Na podlagi številnih ana-
liz, ki smo jih opravili v zadnjih dveh desetletjih, utemeljeno menimo, da v
slovenskem prostoru, kljub številnim napredkom na področju odkrivanja in
nadaljnjega dela z nadarjenimi učenci, ni dovoljšne normativno sistematizi-
rane skrbi za razvoj njihovih sposobnosti ter mentalne in druge oskrbe. Pred-
vsem pa je težava v sami družbeni mentaliteti, saj v Sloveniji znanje ni dovolj
cenjeno, kar potrjuje tudi pereči problem t. i. »bega možganov«, ki pomeni,
da najboljši in najambicioznejši posamezniki odhajajo v tujino, kjer so mož-
nosti za njihovo osebnostno in poklicno rast veliko boljše kot v domači de-
želi. Sprememb na tem področju ni moč pričakovati v kratkem času, vendar
lahko z njihovim uvajanjem pričnemo že na prvi stopnji, tj. v rednem osnov-
nošolskem izobraževanju, saj lahko s tem preprečimo izgubo potencialov,
bodočih strokovnjakov, znanstvenikov, gospodarstvenikov. Znanje je vred-
nota, ki jo moramo ceniti in hkrati spodbujati. V Sloveniji, kot tudi v drugih
demokratično razvitih državah, načelo enakih možnosti predpostavlja, da je
vsakdo obravnavan v skladu s klasičnim pravilom pravičnosti, kar pomeni, da
je enake treba obravnavati enako in neenake skladno z njihovo različnostjo
(Ministrstvo za šolstvo in šport 2011, 14). Vsak posameznik ima torej temeljno
pravico razvijati svoje sposobnosti in morebitne izjemne potenciale, kar mu
mora v prvi vrsti omogočiti država s svojim šolskim sistemom.
Ne glede na koncept pravičnosti v slovenskem šolskem sistemu manjka
vizija, ki bi bila povezana z namenom, da pri vseh učencih prepoznavamo
njihova močna področja, potenciale, darove in talente, ki bodo osnova za nji-
hovo kariero in kakovostno življenje v prihodnosti – vizija, ki bi bila vpeta v
usposabljanje učiteljev, poučevanje, učenje in svetovanje učencem.
Na tem mestu predlagamo predvsem pripravo ustrezno razvitega, speciali-
ziranega, enotnega kurikularnega modela oz. alternativne različice le-tega, ki
ga bodo šole lahko smiselno uporabile in se s tem izognile prilagoditvi notra-
njih administrativnih, pedagoških razmer pri pripravi posebnih programov
vzgojno-izobraževalnega dela z nadarjenimi učenci. Nujno pa potrebujemo
tudi nacionalno sistemsko ureditev, ki bo šolam omogočala avtonomno ma-
terialno in kadrovsko razporejanje, ob tem pa ustrezno motivirala in nagra-
dila učitelje za delo z nadarjenimi učenci, ki od njih zahteva več priprave in
angažiranosti.
204
pomeni, da je v slovenski družbi nadpovprečno sposobnemu, nadarjenemu
in talentiranemu posamezniku slabše omogočeno, da v procesu socializacije
razvija svoje imanentne dispozicije.
Kljub temu da je v Sloveniji identificiranih veliko nadarjenih, še nimamo
konkretnih podatkov oz. specifične, mednarodno primerljive ocene stopnje
udejanjanja razvijanja tovrstne skupine učencev. Na podlagi številnih ana-
liz, ki smo jih opravili v zadnjih dveh desetletjih, utemeljeno menimo, da v
slovenskem prostoru, kljub številnim napredkom na področju odkrivanja in
nadaljnjega dela z nadarjenimi učenci, ni dovoljšne normativno sistematizi-
rane skrbi za razvoj njihovih sposobnosti ter mentalne in druge oskrbe. Pred-
vsem pa je težava v sami družbeni mentaliteti, saj v Sloveniji znanje ni dovolj
cenjeno, kar potrjuje tudi pereči problem t. i. »bega možganov«, ki pomeni,
da najboljši in najambicioznejši posamezniki odhajajo v tujino, kjer so mož-
nosti za njihovo osebnostno in poklicno rast veliko boljše kot v domači de-
želi. Sprememb na tem področju ni moč pričakovati v kratkem času, vendar
lahko z njihovim uvajanjem pričnemo že na prvi stopnji, tj. v rednem osnov-
nošolskem izobraževanju, saj lahko s tem preprečimo izgubo potencialov,
bodočih strokovnjakov, znanstvenikov, gospodarstvenikov. Znanje je vred-
nota, ki jo moramo ceniti in hkrati spodbujati. V Sloveniji, kot tudi v drugih
demokratično razvitih državah, načelo enakih možnosti predpostavlja, da je
vsakdo obravnavan v skladu s klasičnim pravilom pravičnosti, kar pomeni, da
je enake treba obravnavati enako in neenake skladno z njihovo različnostjo
(Ministrstvo za šolstvo in šport 2011, 14). Vsak posameznik ima torej temeljno
pravico razvijati svoje sposobnosti in morebitne izjemne potenciale, kar mu
mora v prvi vrsti omogočiti država s svojim šolskim sistemom.
Ne glede na koncept pravičnosti v slovenskem šolskem sistemu manjka
vizija, ki bi bila povezana z namenom, da pri vseh učencih prepoznavamo
njihova močna področja, potenciale, darove in talente, ki bodo osnova za nji-
hovo kariero in kakovostno življenje v prihodnosti – vizija, ki bi bila vpeta v
usposabljanje učiteljev, poučevanje, učenje in svetovanje učencem.
Na tem mestu predlagamo predvsem pripravo ustrezno razvitega, speciali-
ziranega, enotnega kurikularnega modela oz. alternativne različice le-tega, ki
ga bodo šole lahko smiselno uporabile in se s tem izognile prilagoditvi notra-
njih administrativnih, pedagoških razmer pri pripravi posebnih programov
vzgojno-izobraževalnega dela z nadarjenimi učenci. Nujno pa potrebujemo
tudi nacionalno sistemsko ureditev, ki bo šolam omogočala avtonomno ma-
terialno in kadrovsko razporejanje, ob tem pa ustrezno motivirala in nagra-
dila učitelje za delo z nadarjenimi učenci, ki od njih zahteva več priprave in
angažiranosti.
204
