Page 239 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 239
Razvoj slovenskih učbeniških besedil
za biologijo
Marianna Gergely
Državni licej A. M. Slomšek in F. Prešeren
gergely.marianne@gmail.com
V prispevku obravnavamo, na kakšen način so se spreminjala besedila v slo-
venskih učbenikih biologije od leta 1881. Najprej opišemo, kako spremembe v
vsebini učbenikov sledijo zgodovinskim dogajanjem na slovenskem ozemlju,
nato pa ugotavljamo razlike v uporabi semiotskih kodov v večkodnih učbeni-
ških besedilih ter premike v koherenci, sporočilnosti in kompoziciji. Ugotovili
smo, da se je uporaba semiotskih kodov razvila v smer slikovnega in v vse večjo
povezanost besedila, kar je povečalo sporočilnost besedila.
Ključne besede: večkodno besedilo, zgodovina šolstva, učbeniki za biologijo,
opomenjenje
Uvod
Večina definicij učbenika se naslanja na funkcijskost učbenika, ki se nenehno
preoblikuje s spremembami v šolskem in družbenem sistemu, ki zadevajo
posredovanje informacij ter vrednot, dandanes pa tudi pluralnost in inkluzijo.
Učbenik je »knjiga s predpisano snovjo za učenje« (SAZU in Inštitut za sloven-
ski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU 2019) in jo lahko v okviru transmisije znanja
ter vedenja uvrstimo med posebne zvrsti strokovne literature, ujemajoče se z
veljavnimi učnimi načrti (Turk Škraba 2006), s standardi znanja (Štefanc 2005)
in vedenja. Obravnava učbenika v pričujočem besedilu zadeva tiskane vire.
Učbenik je napisan za določenega uporabnika in uporabljen v določenem
vzgojno-izobraževalnem kontekstu (Kovač in Kovač Šebart 2003).
Didaktična funkcija učbenika je dvojna: predstavlja sredstvo med pouče-
vanjem v razredu, ko je v rokah učitelja, in vir znanja, ko vsebina učbenika
učenca vodi pri poglabljanju razlage med šolsko uro ter pri samostojnem
učenju (Kovač idr. 2005; Štefanc 2005). Pri slednjem »mora omogočiti nadalj-
nje individualno in samostojno poglabljanje [. . .] in kontinuirano utrjevanje
tega znanja« (Strmčnik 1975, 183). Melita Puklek (1996, 297) je o vsebinah v uč-
beniku ugotovila, da morajo biti »dopolnilo tega, kar je učitelj povedal tako v
predstavitvi snovi kot tudi v predstavitvi dodatnih zanimivosti, slikovnem in
grafičnem materialu«. Učbenik je učinkovit izobraževalni medij, ko so znan-
stvene vsebine prilagojene psihofizični zrelosti učečega se. Da se to uresniči,
Istenič, A., M. Gačnik, B. Horvat, M. Kukanja Gabrijelčič, V. R. Kiswarday, M. Lebeničnik, M. Mezgec in M. Volk, ur.
2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
https://doi.org/10.26493/978-961-293-255-8.239-258
za biologijo
Marianna Gergely
Državni licej A. M. Slomšek in F. Prešeren
gergely.marianne@gmail.com
V prispevku obravnavamo, na kakšen način so se spreminjala besedila v slo-
venskih učbenikih biologije od leta 1881. Najprej opišemo, kako spremembe v
vsebini učbenikov sledijo zgodovinskim dogajanjem na slovenskem ozemlju,
nato pa ugotavljamo razlike v uporabi semiotskih kodov v večkodnih učbeni-
ških besedilih ter premike v koherenci, sporočilnosti in kompoziciji. Ugotovili
smo, da se je uporaba semiotskih kodov razvila v smer slikovnega in v vse večjo
povezanost besedila, kar je povečalo sporočilnost besedila.
Ključne besede: večkodno besedilo, zgodovina šolstva, učbeniki za biologijo,
opomenjenje
Uvod
Večina definicij učbenika se naslanja na funkcijskost učbenika, ki se nenehno
preoblikuje s spremembami v šolskem in družbenem sistemu, ki zadevajo
posredovanje informacij ter vrednot, dandanes pa tudi pluralnost in inkluzijo.
Učbenik je »knjiga s predpisano snovjo za učenje« (SAZU in Inštitut za sloven-
ski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU 2019) in jo lahko v okviru transmisije znanja
ter vedenja uvrstimo med posebne zvrsti strokovne literature, ujemajoče se z
veljavnimi učnimi načrti (Turk Škraba 2006), s standardi znanja (Štefanc 2005)
in vedenja. Obravnava učbenika v pričujočem besedilu zadeva tiskane vire.
Učbenik je napisan za določenega uporabnika in uporabljen v določenem
vzgojno-izobraževalnem kontekstu (Kovač in Kovač Šebart 2003).
Didaktična funkcija učbenika je dvojna: predstavlja sredstvo med pouče-
vanjem v razredu, ko je v rokah učitelja, in vir znanja, ko vsebina učbenika
učenca vodi pri poglabljanju razlage med šolsko uro ter pri samostojnem
učenju (Kovač idr. 2005; Štefanc 2005). Pri slednjem »mora omogočiti nadalj-
nje individualno in samostojno poglabljanje [. . .] in kontinuirano utrjevanje
tega znanja« (Strmčnik 1975, 183). Melita Puklek (1996, 297) je o vsebinah v uč-
beniku ugotovila, da morajo biti »dopolnilo tega, kar je učitelj povedal tako v
predstavitvi snovi kot tudi v predstavitvi dodatnih zanimivosti, slikovnem in
grafičnem materialu«. Učbenik je učinkovit izobraževalni medij, ko so znan-
stvene vsebine prilagojene psihofizični zrelosti učečega se. Da se to uresniči,
Istenič, A., M. Gačnik, B. Horvat, M. Kukanja Gabrijelčič, V. R. Kiswarday, M. Lebeničnik, M. Mezgec in M. Volk, ur.
2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
https://doi.org/10.26493/978-961-293-255-8.239-258
