Page 240 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 240
ianna Gergely
mora biti didaktična transformacija podvržena didaktični redukciji, tj. poeno-
stavitvi znanstvenih besedil, izboru učnih tem, ustrezni uporabi znanstvene
terminologije in smiselni okrajšavi vsebine (Puklek 1996; Štefanc 2005). S pri-
lagajanjem zunanje in notranje strukture učbenika učenčevi razvojni stopnji
skuša učbenik učenca aktivirati in spodbujati, da z delom ter vajami pridobiva
novo znanje in utrjuje že znane vsebine, ter ga spodbudno in postopno uvaja
k samostojnemu učenju ter zavestni uporabi informacijsko-komunikacijske
tehnologije, kot so nekoč uporabljali pomožne in dopolnilne knjige ali de-
lovne zvezke/učbenike (Degan Kapus 2008).
Naloga učbenikov skozi čas
V »stari šoli« (Poljak 1983, 10) je bila naloga učbenika v procesu pouka dolo-
čena. Učbenik je imel samo didaktično funkcijo, ko je bil skupaj z učiteljevo
razlago edini vir informacij. Besedilo je bilo naravnano na vsebino predpisa-
nega učnega načrta in v skladu z določenim predmetom z za dijake v raz-
meroma številnih primerih nedostopnimi termini, ki so se jih bili primorani
naučiti na pamet in si tako vsebine zapomniti z večkratnim branjem ter pona-
vljanjem. Pisali so jih univerzitetni profesorji, ki niso bili pozorni na vzgojno-
izobraževalni proces učečega se (Jurman 1999; Poljak 1983).
V zadnjih letih 19. stoletja, in sicer do prve svetovne vojne, je bil učbenik
delovna knjiga, ki je morala dijake usposobiti za delo. Učbenik je bil sestavljen
tako, da je dijake usposabljal za »svobodno, samostojno in produktivno delo«
(Poljak 1983, 11).
V prenovljeni šoli, po letu 1990, je učbenik pridobil dvojno funkcijo, izo-
braževalno oz. formativno in vzgojno oz. transformativno, ter v tej luči postal
sestavni del metodično-didaktičnega gradiva, ki je skupaj z učiteljem tvorilo
vzgojno-izobraževalni proces pouka. Informativna funkcija se je osredotočila
na vsebino, ki je bila podrejena učnemu načrtu in je postala glavni vir pred-
pisanega znanja. Transformativna funkcija pa je zadevala način posredova-
nja informacij. Učbenik, v vlogi osnovne knjige, je imel različne funkcije, in
sicer »informativno (znanje), konativno (vrednote), kognitivno (sposobnosti)
in emotivno (emocionalne obarvanosti vsebine)« (Jurman 1999, 57).
V 21. stoletju (leta 2023) se še opiramo na funkcijsko vlogo učbenika preno-
vljene šole, a se obenem zavedamo, da se je s komunikacijsko tehnologijo,
ki je v zadnjih desetletjih prodirala v šolske prostore, delno spremenila tudi
vloga učbenika. Ta je danes le eden izmed možnih sredstev, ki vodi učečega
se do spoznanja.
Na tej podlagi se nam zastavlja vprašanje: ali bodo (predmetni) učitelji in
dijaki sploh še uporabljali učbenike? Četudi vprašanje pustimo odprto, Šte-
240
mora biti didaktična transformacija podvržena didaktični redukciji, tj. poeno-
stavitvi znanstvenih besedil, izboru učnih tem, ustrezni uporabi znanstvene
terminologije in smiselni okrajšavi vsebine (Puklek 1996; Štefanc 2005). S pri-
lagajanjem zunanje in notranje strukture učbenika učenčevi razvojni stopnji
skuša učbenik učenca aktivirati in spodbujati, da z delom ter vajami pridobiva
novo znanje in utrjuje že znane vsebine, ter ga spodbudno in postopno uvaja
k samostojnemu učenju ter zavestni uporabi informacijsko-komunikacijske
tehnologije, kot so nekoč uporabljali pomožne in dopolnilne knjige ali de-
lovne zvezke/učbenike (Degan Kapus 2008).
Naloga učbenikov skozi čas
V »stari šoli« (Poljak 1983, 10) je bila naloga učbenika v procesu pouka dolo-
čena. Učbenik je imel samo didaktično funkcijo, ko je bil skupaj z učiteljevo
razlago edini vir informacij. Besedilo je bilo naravnano na vsebino predpisa-
nega učnega načrta in v skladu z določenim predmetom z za dijake v raz-
meroma številnih primerih nedostopnimi termini, ki so se jih bili primorani
naučiti na pamet in si tako vsebine zapomniti z večkratnim branjem ter pona-
vljanjem. Pisali so jih univerzitetni profesorji, ki niso bili pozorni na vzgojno-
izobraževalni proces učečega se (Jurman 1999; Poljak 1983).
V zadnjih letih 19. stoletja, in sicer do prve svetovne vojne, je bil učbenik
delovna knjiga, ki je morala dijake usposobiti za delo. Učbenik je bil sestavljen
tako, da je dijake usposabljal za »svobodno, samostojno in produktivno delo«
(Poljak 1983, 11).
V prenovljeni šoli, po letu 1990, je učbenik pridobil dvojno funkcijo, izo-
braževalno oz. formativno in vzgojno oz. transformativno, ter v tej luči postal
sestavni del metodično-didaktičnega gradiva, ki je skupaj z učiteljem tvorilo
vzgojno-izobraževalni proces pouka. Informativna funkcija se je osredotočila
na vsebino, ki je bila podrejena učnemu načrtu in je postala glavni vir pred-
pisanega znanja. Transformativna funkcija pa je zadevala način posredova-
nja informacij. Učbenik, v vlogi osnovne knjige, je imel različne funkcije, in
sicer »informativno (znanje), konativno (vrednote), kognitivno (sposobnosti)
in emotivno (emocionalne obarvanosti vsebine)« (Jurman 1999, 57).
V 21. stoletju (leta 2023) se še opiramo na funkcijsko vlogo učbenika preno-
vljene šole, a se obenem zavedamo, da se je s komunikacijsko tehnologijo,
ki je v zadnjih desetletjih prodirala v šolske prostore, delno spremenila tudi
vloga učbenika. Ta je danes le eden izmed možnih sredstev, ki vodi učečega
se do spoznanja.
Na tej podlagi se nam zastavlja vprašanje: ali bodo (predmetni) učitelji in
dijaki sploh še uporabljali učbenike? Četudi vprašanje pustimo odprto, Šte-
240
