Page 241 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 241
Razvoj slovenskih učbeniških besedil za biologijo
fanc (2005, 172–185) meni, da je učbenik »osnovna učna knjiga« (Poljak 1980, v
Štefanc 2005, 177), ker je sestavljen po določenih ciljih, in sicer izobraževalnih,
funkcionalnih in vzgojnih, ki se uresničijo z didaktično redukcijo ter s transfor-
macijo. Na podlagi tega lahko razumemo, da je učbenik še vedno temeljni vir,
prilagojen učenčevi razvojni stopnji in znanju. Je sredstvo, s katerim dijakom
približamo učne vsebine, ki morajo biti potrjene pri ustreznem Strokovnem
svetu Republike Slovenije za izobraževanje.
Pregled srednješolskih učbenikov iz naravoslovja od 19. stoletja dalje
Razvoj učbenikov je neposredno povezan z zgodovino »slovenskih« šol, tj.
z zgodovino slovenskega etničnega ozemlja, in odraža značilnosti prevladu-
joče ideologije družbe ter oblasti raznih obdobij, od Avstro-Ogrske do osa-
mosvojitvene vojne leta 1991, ko je Slovenija ustanovila samostojno državo,
in do 1. maja 2004, ko je postala članica Evropske unije.
Učbenike so pred razpadom avstro-ogrske monarhije pisali v latinščini in
nemščini, v skladu s tedanjimi učnimi načrti in učnim jezikom. Postopno se
je slovenski jezik uveljavil kot učni jezik in so učbenike vanj prevajali iz nem-
ščine, nato pa so izvirne slovenske učbenike za gimnazije ter meščanske šole
s prilagojenim predmetnikom pisali slovenski učitelji in profesorji. Učbeniki
so bili napisani za določen predmet, za več razredov in bili v uporabi več let
(Cencič 2000). Med učbenike prirodopisa uvrščamo naslednje: Rastlinstvo:
prirodopis za nižje gimnazije in realke (Pokorny 1864, poslovenil Ivan Tušek),
Knjiga prirode. I. del: Fizika, Astronomija in Kemija, s 361 podobami in 2 mapama
(Schödler 1869, poslovenil Ivan Tušek), Prirodopis živalstva s podobami, za spo-
dnje razrede srednjih šol (Pokorny 1872, poslovenil Fran Erjavec), Somatologija
ali Nauk o človeškem telesu: v berilo vtisnenih je 140 slik; učiteljiščem in višjim
učilnicam (Woldřich 1881), Prirodopis za meščanske šole I–III (Maher 1905; 1907;
1908), Prirodopis za ljudske in meščanske šole v treh delih, Del 1 (Hubad 1892)
in Prirodopis rastlinstva s podobami, za spodnje razrede srednjih šol: s 350 po-
dobami (Pokorny 1872, poslovenil Ivan Tušek). Izvirne slovenske učbenike za
prirodoslovne predmete sta napisala tudi Andrej Seneković in Jakob Čebu-
lar (Cencič 2000). Založila in izdajala sta jih Slovenska matica in Kleinmayr &
Bamberg v Ljubljani.
Po razpadu avstro-ogrske monarhije, leta 1918, je slovensko ozemlje po-
stalo del Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev ter Italije, Avstrije in Madžar-
ske (Ostanek, Pavlič in Stanič 1964). V tem obdobju so učbenike pisali strokov-
njaki in predmetni profesorji za posamezne predmete, razrede ter šole. Med
učbenike uvrščamo naslednja dela: Botanika za šolo in dom (Bevk 1927) ter
Prirodopis živalstva in rastlinstva: s 312 slikami in 12 barvnimi prilogami; za me-
241
fanc (2005, 172–185) meni, da je učbenik »osnovna učna knjiga« (Poljak 1980, v
Štefanc 2005, 177), ker je sestavljen po določenih ciljih, in sicer izobraževalnih,
funkcionalnih in vzgojnih, ki se uresničijo z didaktično redukcijo ter s transfor-
macijo. Na podlagi tega lahko razumemo, da je učbenik še vedno temeljni vir,
prilagojen učenčevi razvojni stopnji in znanju. Je sredstvo, s katerim dijakom
približamo učne vsebine, ki morajo biti potrjene pri ustreznem Strokovnem
svetu Republike Slovenije za izobraževanje.
Pregled srednješolskih učbenikov iz naravoslovja od 19. stoletja dalje
Razvoj učbenikov je neposredno povezan z zgodovino »slovenskih« šol, tj.
z zgodovino slovenskega etničnega ozemlja, in odraža značilnosti prevladu-
joče ideologije družbe ter oblasti raznih obdobij, od Avstro-Ogrske do osa-
mosvojitvene vojne leta 1991, ko je Slovenija ustanovila samostojno državo,
in do 1. maja 2004, ko je postala članica Evropske unije.
Učbenike so pred razpadom avstro-ogrske monarhije pisali v latinščini in
nemščini, v skladu s tedanjimi učnimi načrti in učnim jezikom. Postopno se
je slovenski jezik uveljavil kot učni jezik in so učbenike vanj prevajali iz nem-
ščine, nato pa so izvirne slovenske učbenike za gimnazije ter meščanske šole
s prilagojenim predmetnikom pisali slovenski učitelji in profesorji. Učbeniki
so bili napisani za določen predmet, za več razredov in bili v uporabi več let
(Cencič 2000). Med učbenike prirodopisa uvrščamo naslednje: Rastlinstvo:
prirodopis za nižje gimnazije in realke (Pokorny 1864, poslovenil Ivan Tušek),
Knjiga prirode. I. del: Fizika, Astronomija in Kemija, s 361 podobami in 2 mapama
(Schödler 1869, poslovenil Ivan Tušek), Prirodopis živalstva s podobami, za spo-
dnje razrede srednjih šol (Pokorny 1872, poslovenil Fran Erjavec), Somatologija
ali Nauk o človeškem telesu: v berilo vtisnenih je 140 slik; učiteljiščem in višjim
učilnicam (Woldřich 1881), Prirodopis za meščanske šole I–III (Maher 1905; 1907;
1908), Prirodopis za ljudske in meščanske šole v treh delih, Del 1 (Hubad 1892)
in Prirodopis rastlinstva s podobami, za spodnje razrede srednjih šol: s 350 po-
dobami (Pokorny 1872, poslovenil Ivan Tušek). Izvirne slovenske učbenike za
prirodoslovne predmete sta napisala tudi Andrej Seneković in Jakob Čebu-
lar (Cencič 2000). Založila in izdajala sta jih Slovenska matica in Kleinmayr &
Bamberg v Ljubljani.
Po razpadu avstro-ogrske monarhije, leta 1918, je slovensko ozemlje po-
stalo del Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev ter Italije, Avstrije in Madžar-
ske (Ostanek, Pavlič in Stanič 1964). V tem obdobju so učbenike pisali strokov-
njaki in predmetni profesorji za posamezne predmete, razrede ter šole. Med
učbenike uvrščamo naslednja dela: Botanika za šolo in dom (Bevk 1927) ter
Prirodopis živalstva in rastlinstva: s 312 slikami in 12 barvnimi prilogami; za me-
241
