Page 265 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 265
Stališča likovnih pedagogov do izbranega poklica
obstaja statistično pomembna razlika v odgovorih glede na delovne izkušnje
učiteljev. Učitelji, ki so imeli manj kot 20 let delovnih izkušenj, se s to trditvijo
niso strinjali ali nikakor niso strinjali v manjšem deležu kot tisti, ki so imeli več
let delovnih izkušenj. Delež učiteljev, ki se glede te trditve niso mogli odločiti,
je bil večji pri učiteljih z delovnimi izkušnjami do 20 let in manjši pri tistih, ki
so poučevali več kot 20 let. Učitelji, ki so imeli več kot 20 let delovnih izkušenj,
so se v večjem deležu strinjali, da bi se odločili za drugačen poklic, če bi imeli
za to možnost, kot njihovi kolegi z manj kot 20 leti delovnih izkušenj (χ2 =
13,490; P = 0,009).
Rezultati prvega sklopa trditev kažejo na kompleksnost identitete likov-
nega pedagoga, pri čemer je udejstvovanje na umetniškem področju obi-
čajno primarni motiv za študij likovne pedagogike. Gre za pomembno ugo-
tovitev, saj nakazuje potrebo po celostni obravnavi poklicne identitete ume-
tnika učitelja, kot jo omenja Thornton (2013). Študentje likovne pedagogike v
času študija spoznavajo, razvijajo in prepletajo oba vidika študija, torej ume-
tniški in pedagoški vidik, pri čemer jim umetniški vidik omogoča pridobiva-
nje temeljnih metjejskih znanj in veščin, razvijanje lastnih likovnooblikoval-
skih postopkov ter likovne ustvarjalnosti. Pedagoški vidik študija pa likovne
pedagoge usposobi za načrtovanje, izvajanje in evalvacijo likovnopedago-
škega dela z učenci ter dijaki. V času študija lahko v polni meri razvijajo svoje
likovne sposobnosti, pri opravljanju pedagoškega poklica pa je na področju
strokovnega izpopolnjevanja ta vidik običajno zapostavljen, kar bi morda
lahko morda pripisali tudi manjšemu navdušenju nad poklicem pri starejših
učiteljih, ki bi se v večji meri odločili za drugačen poklic, če bi imeli možnost.
Obremenitve na delovnem mestu
Več kot polovica učiteljev se ni strinjala ali nikakor ni strinjala s trditvijo »Pri
delu v razredu me najbolj obremenjujejo neustrezni materialni in prostorski
pogoji za delo« (preglednica 2). Večina vprašanih učiteljev se je strinjala ali
zelo strinjala s trditvijo »Pri delu v šoli me najbolj obremenjujejo naloge, ki
niso neposredno povezane s poučevanjem likovne umetnosti«. Dobra polo-
vica vprašanih se je strinjala ali zelo strinjala s trditvijo »Pri delu v razredu me
najbolj obremenjuje delo z učenci z učnimi ali vedenjskimi težavami«. S tr-
ditvijo »Dodatno delo (npr. postavljanje scene, oblikovanje šolskega glasila)
na šoli me ne obremenjuje« se je skoraj polovica vprašanih strinjala ali zelo
strinjala.
Rezultati drugega sklopa trditev ne presenečajo. Kakovostna izvedba li-
kovnih dejavnosti zahteva zelo veliko individualnega svetovanja likovnih
pedagogov. Glede na majhno število ur likovne umetnosti in veliko število
265
obstaja statistično pomembna razlika v odgovorih glede na delovne izkušnje
učiteljev. Učitelji, ki so imeli manj kot 20 let delovnih izkušenj, se s to trditvijo
niso strinjali ali nikakor niso strinjali v manjšem deležu kot tisti, ki so imeli več
let delovnih izkušenj. Delež učiteljev, ki se glede te trditve niso mogli odločiti,
je bil večji pri učiteljih z delovnimi izkušnjami do 20 let in manjši pri tistih, ki
so poučevali več kot 20 let. Učitelji, ki so imeli več kot 20 let delovnih izkušenj,
so se v večjem deležu strinjali, da bi se odločili za drugačen poklic, če bi imeli
za to možnost, kot njihovi kolegi z manj kot 20 leti delovnih izkušenj (χ2 =
13,490; P = 0,009).
Rezultati prvega sklopa trditev kažejo na kompleksnost identitete likov-
nega pedagoga, pri čemer je udejstvovanje na umetniškem področju obi-
čajno primarni motiv za študij likovne pedagogike. Gre za pomembno ugo-
tovitev, saj nakazuje potrebo po celostni obravnavi poklicne identitete ume-
tnika učitelja, kot jo omenja Thornton (2013). Študentje likovne pedagogike v
času študija spoznavajo, razvijajo in prepletajo oba vidika študija, torej ume-
tniški in pedagoški vidik, pri čemer jim umetniški vidik omogoča pridobiva-
nje temeljnih metjejskih znanj in veščin, razvijanje lastnih likovnooblikoval-
skih postopkov ter likovne ustvarjalnosti. Pedagoški vidik študija pa likovne
pedagoge usposobi za načrtovanje, izvajanje in evalvacijo likovnopedago-
škega dela z učenci ter dijaki. V času študija lahko v polni meri razvijajo svoje
likovne sposobnosti, pri opravljanju pedagoškega poklica pa je na področju
strokovnega izpopolnjevanja ta vidik običajno zapostavljen, kar bi morda
lahko morda pripisali tudi manjšemu navdušenju nad poklicem pri starejših
učiteljih, ki bi se v večji meri odločili za drugačen poklic, če bi imeli možnost.
Obremenitve na delovnem mestu
Več kot polovica učiteljev se ni strinjala ali nikakor ni strinjala s trditvijo »Pri
delu v razredu me najbolj obremenjujejo neustrezni materialni in prostorski
pogoji za delo« (preglednica 2). Večina vprašanih učiteljev se je strinjala ali
zelo strinjala s trditvijo »Pri delu v šoli me najbolj obremenjujejo naloge, ki
niso neposredno povezane s poučevanjem likovne umetnosti«. Dobra polo-
vica vprašanih se je strinjala ali zelo strinjala s trditvijo »Pri delu v razredu me
najbolj obremenjuje delo z učenci z učnimi ali vedenjskimi težavami«. S tr-
ditvijo »Dodatno delo (npr. postavljanje scene, oblikovanje šolskega glasila)
na šoli me ne obremenjuje« se je skoraj polovica vprašanih strinjala ali zelo
strinjala.
Rezultati drugega sklopa trditev ne presenečajo. Kakovostna izvedba li-
kovnih dejavnosti zahteva zelo veliko individualnega svetovanja likovnih
pedagogov. Glede na majhno število ur likovne umetnosti in veliko število
265
