Page 387 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 387
Od opeke in malte do bajtov: razvoj virtualnih muzejev
raziskav v vseh akademskih disciplinah in strokovnih okoljih, vključno z mu-
zeji. Narava baze podatkov je tako postala odprta, posodobljena in vedno
spreminjajoča se oblika, postavljena nasproti dokončnosti tiskane knjige, v
muzejskem kontekstu pa relativno statični naravi konvencionalnih razstav.
Če ne bi bilo naprednih orodij za iskanje in pridobivanje informacij, bi te
ostale neaktivne in neizkoriščene (Arthur 2008).
Virtualni muzeji imajo tako še danes potencial, da z inovativnimi metodami
in orodji učinkovito ter z nizkimi stroški ohranjajo in širijo kulturne informa-
cije. So medij z veliko privlačnostjo za različne skupine obiskovalcev, lahko iz-
boljšajo promocijo z zagotavljanjem informacij o muzejskih razstavah in nu-
dijo izboljšan prikaz muzejskih artefaktov s pomočjo novih tehnologij. Raz-
lične skupine končnih uporabnikov, kot so turisti, učenci, učitelji, akademski
delavci idr., jih lahko izkoristijo ter tako zadovoljijo svoje potrebe po učenju in
zabavi. Obisk virtualnih muzejev je lahko prijetna in produktivna izkušnja, ki
uporabnika pritegne k vključevanju in sodelovanju ter pomaga pri promociji.
Virtualni muzeji bogatijo muzejsko izkušnjo, saj omogočajo intuitivno inte-
rakcijo z virtualnimi muzejskimi artefakti. Stella Sylaiou idr. (2009) so v svoji
raziskavi iskali primerjavo med resničnimi in virtualnimi muzeji ter izposta-
vili, da so za virtualne muzeje še vedno pomembna vprašanja, ki jih je treba
rešiti. Po njihovem mnenju je treba zagotoviti dobro sodelovanje med stro-
kovnjaki s področja kulturne dediščine (kustosi, arheologi, zgodovinarji . . .)
in strokovnjaki s področja informacijske znanosti, da bi dosegli optimalne
rezultate in da bi se izognili odvisnosti od tržno proizvedene programske
opreme ter spodbujali odprtokodno programsko opremo, ki bi se lahko tako
hkrati dopolnjevala s pomočjo strokovnjakov za kulturno dediščino. Virtu-
alni muzeji ne morejo in ne nameravajo nadomestiti pravih muzejev. Mogoče
na tem mestu ustreza opis, ki so ga uporabili Stella Sylaiou idr. (2009): opi-
šemo jih lahko kot digitalne odseve fizičnih muzejev, ki ne obstajajo sami po
sebi, temveč delujejo kot dopolnilo, da postanejo podaljšek razstavnih dvo-
ran in fizičnih muzejev ter skupek idej, konceptov in sporočil pravega mu-
zeja. Glavni cilj VR v muzejih bi moral biti raziskovanje resničnega namena
in konceptualne usmeritve muzeja. Vprašamo se lahko, do kod smo s teh-
nologijo virtualnih muzejev prišli danes. Trenutno stanje, kot v svojem delu
trdijo Kamariotou, Maria Kamariotou in Kitsios (2021), temelji predvsem na
ponudbi in povpraševanju. Kot smo že omenili, razvoj tehnologije omogoča
tudi cenovno vse dostopnejše rešitve. Prihajamo v fazo popularizacije kon-
cepta virtualnega/digitalnega muzeja. Osredotočenost muzeja tako z zbira-
nja in ohranjanja predmetov počasi prehaja k zagotavljanju informacij ter so-
delovanju z obiskovalci.
387
raziskav v vseh akademskih disciplinah in strokovnih okoljih, vključno z mu-
zeji. Narava baze podatkov je tako postala odprta, posodobljena in vedno
spreminjajoča se oblika, postavljena nasproti dokončnosti tiskane knjige, v
muzejskem kontekstu pa relativno statični naravi konvencionalnih razstav.
Če ne bi bilo naprednih orodij za iskanje in pridobivanje informacij, bi te
ostale neaktivne in neizkoriščene (Arthur 2008).
Virtualni muzeji imajo tako še danes potencial, da z inovativnimi metodami
in orodji učinkovito ter z nizkimi stroški ohranjajo in širijo kulturne informa-
cije. So medij z veliko privlačnostjo za različne skupine obiskovalcev, lahko iz-
boljšajo promocijo z zagotavljanjem informacij o muzejskih razstavah in nu-
dijo izboljšan prikaz muzejskih artefaktov s pomočjo novih tehnologij. Raz-
lične skupine končnih uporabnikov, kot so turisti, učenci, učitelji, akademski
delavci idr., jih lahko izkoristijo ter tako zadovoljijo svoje potrebe po učenju in
zabavi. Obisk virtualnih muzejev je lahko prijetna in produktivna izkušnja, ki
uporabnika pritegne k vključevanju in sodelovanju ter pomaga pri promociji.
Virtualni muzeji bogatijo muzejsko izkušnjo, saj omogočajo intuitivno inte-
rakcijo z virtualnimi muzejskimi artefakti. Stella Sylaiou idr. (2009) so v svoji
raziskavi iskali primerjavo med resničnimi in virtualnimi muzeji ter izposta-
vili, da so za virtualne muzeje še vedno pomembna vprašanja, ki jih je treba
rešiti. Po njihovem mnenju je treba zagotoviti dobro sodelovanje med stro-
kovnjaki s področja kulturne dediščine (kustosi, arheologi, zgodovinarji . . .)
in strokovnjaki s področja informacijske znanosti, da bi dosegli optimalne
rezultate in da bi se izognili odvisnosti od tržno proizvedene programske
opreme ter spodbujali odprtokodno programsko opremo, ki bi se lahko tako
hkrati dopolnjevala s pomočjo strokovnjakov za kulturno dediščino. Virtu-
alni muzeji ne morejo in ne nameravajo nadomestiti pravih muzejev. Mogoče
na tem mestu ustreza opis, ki so ga uporabili Stella Sylaiou idr. (2009): opi-
šemo jih lahko kot digitalne odseve fizičnih muzejev, ki ne obstajajo sami po
sebi, temveč delujejo kot dopolnilo, da postanejo podaljšek razstavnih dvo-
ran in fizičnih muzejev ter skupek idej, konceptov in sporočil pravega mu-
zeja. Glavni cilj VR v muzejih bi moral biti raziskovanje resničnega namena
in konceptualne usmeritve muzeja. Vprašamo se lahko, do kod smo s teh-
nologijo virtualnih muzejev prišli danes. Trenutno stanje, kot v svojem delu
trdijo Kamariotou, Maria Kamariotou in Kitsios (2021), temelji predvsem na
ponudbi in povpraševanju. Kot smo že omenili, razvoj tehnologije omogoča
tudi cenovno vse dostopnejše rešitve. Prihajamo v fazo popularizacije kon-
cepta virtualnega/digitalnega muzeja. Osredotočenost muzeja tako z zbira-
nja in ohranjanja predmetov počasi prehaja k zagotavljanju informacij ter so-
delovanju z obiskovalci.
387
