Page 496 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 496
aša Živkovič
tovili, da je ZUM lahko napovedovalec šolskega uspeha v osnovni in
srednji šoli (Duncan idr. 2007) ter uspešnosti pri branju, matematiki in
naravoslovju (Classens in Engel 2009).
7. Clements in Julie Sarama (2007) sta nenazadnje opozorila, da je treba
ZUM postaviti na visoko raven že v predšolskem obdobju, pri tem pa
menita, da je pomembno tudi raziskati, kaj ZUM predstavlja različnim
raziskovalcem.
Sodelovanje med starši in strokovnimi delavci vrtca
Tatjana Vonta (2009) zapiše, da v strokovni literaturi tako rekoč ne govorimo
več o sodelovanju med institucijo in starši, temveč o sodelovanju med in-
stitucijo in družino (Patrikakou idr. 2005), in poudarja, da mlajši kot je otrok,
pomembnejše je zanj omenjeno sodelovanje.
V literaturi mnogokrat zasledimo izraza sodelovanje in partnerstvo s starši,
ki se pogosto zamenjujeta, čeravno vsako sodelovanje ni partnersko, saj gre
pri slednjem za delitev odgovornosti in kompetenc med starši ter npr. vzgo-
jiteljem. Sanja Berčnik in Tatjana Devjak (2015) opozarjata, da gre za partner-
stvo, kadar sta prisotna obojestransko spoštovanje in upoštevanje v dvo-
smerni komunikaciji pri odločanju glede ciljev, šolske politike ter drugih de-
javnikov, ki pripomorejo k napredku otrok. Sodelovanje s starši ni nov kon-
cept, njegove korenine lahko najdemo že pri Fröblu (Froebel 1896), Locku
(1989), Rousseauju (1997), Pestalozziju (1951), Bronfenbrennerju (1986), Joyce
L. Epstein (1996) in drugih. Zgodovinsko gledano so bili starši od nekdaj naj-
pomembnejši vzgojitelji svojih otrok, vendar so imeli otroci nekoč zelo malo
pravic. Perspektiva in koncept otroštva sta se iz razumevanja otroka kot po-
manjšane odrasle osebe začela spreminjati z deli John Amosa Comeniusa
(1592–1670) in Johna Locka, ki sta prinesla drugačen pogled na otroštvo in
na pomen interakcije med otrokom ter staršem (skrbnikom).
Locke je verjel v pomen staršev in v njihovo odgovornost pri vzgoji, pri
čemer se je celo zavzemal, da bi otrokom revnih staršev omogočil obisk de-
lovnih šol (angl. working school), kjer bi se izučili za poklic (Hepworth-Berger
1991). Comenius, Pestalozzi in Fröbel so prepoznavali pomen vloge vrstnikov
oz. socialnega okolja, poudarjali pa so tudi pomen družinske vzgoje. Vsi trije
so si bili enotni, da je prvih šest let najpomembnejših v človekovem življe-
nju. Fröbel je svoj vrtec videl kot člen med družino in šolo, saj vrtec otroka
oblikuje in vzgaja, vendar, kakor menijo Tatjana Devjak idr. (2012), je do tega
prepričanja moralo preteči kar nekaj časa.
Fröbel je opozoril na nenadomestljivost družinske vzgoje v predšolskem
obdobju, saj je na prvo mesto postavil materinsko vzgojo in menil, da mo-
496
tovili, da je ZUM lahko napovedovalec šolskega uspeha v osnovni in
srednji šoli (Duncan idr. 2007) ter uspešnosti pri branju, matematiki in
naravoslovju (Classens in Engel 2009).
7. Clements in Julie Sarama (2007) sta nenazadnje opozorila, da je treba
ZUM postaviti na visoko raven že v predšolskem obdobju, pri tem pa
menita, da je pomembno tudi raziskati, kaj ZUM predstavlja različnim
raziskovalcem.
Sodelovanje med starši in strokovnimi delavci vrtca
Tatjana Vonta (2009) zapiše, da v strokovni literaturi tako rekoč ne govorimo
več o sodelovanju med institucijo in starši, temveč o sodelovanju med in-
stitucijo in družino (Patrikakou idr. 2005), in poudarja, da mlajši kot je otrok,
pomembnejše je zanj omenjeno sodelovanje.
V literaturi mnogokrat zasledimo izraza sodelovanje in partnerstvo s starši,
ki se pogosto zamenjujeta, čeravno vsako sodelovanje ni partnersko, saj gre
pri slednjem za delitev odgovornosti in kompetenc med starši ter npr. vzgo-
jiteljem. Sanja Berčnik in Tatjana Devjak (2015) opozarjata, da gre za partner-
stvo, kadar sta prisotna obojestransko spoštovanje in upoštevanje v dvo-
smerni komunikaciji pri odločanju glede ciljev, šolske politike ter drugih de-
javnikov, ki pripomorejo k napredku otrok. Sodelovanje s starši ni nov kon-
cept, njegove korenine lahko najdemo že pri Fröblu (Froebel 1896), Locku
(1989), Rousseauju (1997), Pestalozziju (1951), Bronfenbrennerju (1986), Joyce
L. Epstein (1996) in drugih. Zgodovinsko gledano so bili starši od nekdaj naj-
pomembnejši vzgojitelji svojih otrok, vendar so imeli otroci nekoč zelo malo
pravic. Perspektiva in koncept otroštva sta se iz razumevanja otroka kot po-
manjšane odrasle osebe začela spreminjati z deli John Amosa Comeniusa
(1592–1670) in Johna Locka, ki sta prinesla drugačen pogled na otroštvo in
na pomen interakcije med otrokom ter staršem (skrbnikom).
Locke je verjel v pomen staršev in v njihovo odgovornost pri vzgoji, pri
čemer se je celo zavzemal, da bi otrokom revnih staršev omogočil obisk de-
lovnih šol (angl. working school), kjer bi se izučili za poklic (Hepworth-Berger
1991). Comenius, Pestalozzi in Fröbel so prepoznavali pomen vloge vrstnikov
oz. socialnega okolja, poudarjali pa so tudi pomen družinske vzgoje. Vsi trije
so si bili enotni, da je prvih šest let najpomembnejših v človekovem življe-
nju. Fröbel je svoj vrtec videl kot člen med družino in šolo, saj vrtec otroka
oblikuje in vzgaja, vendar, kakor menijo Tatjana Devjak idr. (2012), je do tega
prepričanja moralo preteči kar nekaj časa.
Fröbel je opozoril na nenadomestljivost družinske vzgoje v predšolskem
obdobju, saj je na prvo mesto postavil materinsko vzgojo in menil, da mo-
496
