Page 68 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 68
eja Gačnik in Andreja Istenič
terapevtskim pristopom, večinoma temelječim na nišnih filozofskih, psiho-
loških ali tehnoloških inovacijah določenega časovnega obdobja (Hudock in
Altieri 2013a).
V antiki so v določenih delih sveta zanj verjetno obstajala ljudska zdravila.
Tedaj so imeli jecljanje za posledico organskih malformacij jezika (Hudock
in Altieri 2013a; Brosch in Pirsig 2001). Na kitajskem in Srednjem vzhodu so
verjeli, da ga lahko pozdravi samo božanski poseg. V stari Grčiji, kjer so jeclja-
nje prav tako povezovali s težavami na področju jezika, se je, poleg verjetja v
božje posredovanje (Hudock in Altieri 2013a), z oddaljitvijo medicine od bož-
jega in mističnega pojavila zgodnja praksa obravnave jecljanja, ki je bila v
domeni zdravnikov (Leahy 2005).
Kliniki so več kot tisočletje z različnimi pristopi nadaljevali z zdravljenjem
jezika. V srednjem veku, karakteriziranem predvsem z neaktivnostjo znano-
sti, se je predhodno razumevanje jecljanja v glavnem ohranilo in se v no-
vem veku, s ponovnim porastom znanstvene aktivnosti, razširilo na številne
teorije, ki so jecljanje povezovale z različnimi dejavniki – čustvenimi, social-
nimi, psihološkimi, anatomskimi itn. (Hudock in Altieri 2013a; Hudock in Alti-
eri 2013b; Leahy 2005). Vsaka teorija je vplivala na spremembe v praksi obrav-
nave oseb z jecljanjem (Leahy 2005).
Na prelomu 20. stoletja se je začela razvijati logopedska stroka, kot jo po-
znamo danes in ki se ukvarja s področjem komunikacije ljudi skozi vso nji-
hovo življenjsko dobo. Jecljanje je, glede na osnovno značilnost – disfluentni
govor – prešlo pod njeno okrilje.
Kljub vplivom nekaterih strokovnjakov, ki so jecljanje tedaj obravnavali v
okviru šolskega sistema, so tedanje avtoritete na logopedskem področju me-
dicinski model sprejele kot vodilnega, po njem so razvili logopedsko prakso
ocenjevanja in intervencije (Leahy 2005). Zdravstvena paradigma, ki v sredi-
šče postavlja motnjo oz. prizadetost, pri čemer kulturni, družbeni ali okoljski
kontekst upošteva malo ali nič, se je kot osnova za pomoč osebam z jeclja-
njem nadaljevala v 20. stoletju (Leahy 2005).
V drugi polovici 20. stoletja je bila splošno sprejeta opredelitev jecljanja
kot kompleksne, večfaktorske in večdimenzionalne motnje (Mallick idr. 2021;
Yairi 2007). V uporabi sta bila dva temeljna pristopa obravnave – oblikovanje
fluentnosti (angl. fluency shaping), ki temelji na behaviorizmu in operantnem
pogojevanju, ter modifikacija jecljanja (angl. stuttering modification), kjer je
poudarek na motnji manjši in se uči obvladovanja čustev ter spreminjanja
načina jecljanja (Leahy 2005). Programi, ki so temeljili na operantnem pogo-
jevanju, so se uvajali v poznih 60. in zgodnjih 70. letih prejšnjega stoletja,
a je kljub njihovi učinkovitosti večina logopedov v 80. in zgodnjih 90. letih
68
terapevtskim pristopom, večinoma temelječim na nišnih filozofskih, psiho-
loških ali tehnoloških inovacijah določenega časovnega obdobja (Hudock in
Altieri 2013a).
V antiki so v določenih delih sveta zanj verjetno obstajala ljudska zdravila.
Tedaj so imeli jecljanje za posledico organskih malformacij jezika (Hudock
in Altieri 2013a; Brosch in Pirsig 2001). Na kitajskem in Srednjem vzhodu so
verjeli, da ga lahko pozdravi samo božanski poseg. V stari Grčiji, kjer so jeclja-
nje prav tako povezovali s težavami na področju jezika, se je, poleg verjetja v
božje posredovanje (Hudock in Altieri 2013a), z oddaljitvijo medicine od bož-
jega in mističnega pojavila zgodnja praksa obravnave jecljanja, ki je bila v
domeni zdravnikov (Leahy 2005).
Kliniki so več kot tisočletje z različnimi pristopi nadaljevali z zdravljenjem
jezika. V srednjem veku, karakteriziranem predvsem z neaktivnostjo znano-
sti, se je predhodno razumevanje jecljanja v glavnem ohranilo in se v no-
vem veku, s ponovnim porastom znanstvene aktivnosti, razširilo na številne
teorije, ki so jecljanje povezovale z različnimi dejavniki – čustvenimi, social-
nimi, psihološkimi, anatomskimi itn. (Hudock in Altieri 2013a; Hudock in Alti-
eri 2013b; Leahy 2005). Vsaka teorija je vplivala na spremembe v praksi obrav-
nave oseb z jecljanjem (Leahy 2005).
Na prelomu 20. stoletja se je začela razvijati logopedska stroka, kot jo po-
znamo danes in ki se ukvarja s področjem komunikacije ljudi skozi vso nji-
hovo življenjsko dobo. Jecljanje je, glede na osnovno značilnost – disfluentni
govor – prešlo pod njeno okrilje.
Kljub vplivom nekaterih strokovnjakov, ki so jecljanje tedaj obravnavali v
okviru šolskega sistema, so tedanje avtoritete na logopedskem področju me-
dicinski model sprejele kot vodilnega, po njem so razvili logopedsko prakso
ocenjevanja in intervencije (Leahy 2005). Zdravstvena paradigma, ki v sredi-
šče postavlja motnjo oz. prizadetost, pri čemer kulturni, družbeni ali okoljski
kontekst upošteva malo ali nič, se je kot osnova za pomoč osebam z jeclja-
njem nadaljevala v 20. stoletju (Leahy 2005).
V drugi polovici 20. stoletja je bila splošno sprejeta opredelitev jecljanja
kot kompleksne, večfaktorske in večdimenzionalne motnje (Mallick idr. 2021;
Yairi 2007). V uporabi sta bila dva temeljna pristopa obravnave – oblikovanje
fluentnosti (angl. fluency shaping), ki temelji na behaviorizmu in operantnem
pogojevanju, ter modifikacija jecljanja (angl. stuttering modification), kjer je
poudarek na motnji manjši in se uči obvladovanja čustev ter spreminjanja
načina jecljanja (Leahy 2005). Programi, ki so temeljili na operantnem pogo-
jevanju, so se uvajali v poznih 60. in zgodnjih 70. letih prejšnjega stoletja,
a je kljub njihovi učinkovitosti večina logopedov v 80. in zgodnjih 90. letih
68
