Page 70 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 70
eja Gačnik in Andreja Istenič
kovredno in pri odločanju o upravičenosti do pomoči večjo težo pripisujejo
opaznim znakom jecljanja (Briley 2018).
Sodobne raziskave oseb z jecljanjem odkrivajo različne želje glede žele-
nih rezultatov terapije (Venkatagiri 2009) ter izjemen pomen odnosa med
obravnavano osebo in logopedom (Johnson idr. 2016; Plexico, Manning in
DiLollo 2010), kar kaže na pomen individualizirane terapije. Za tovrstno te-
rapijo sta znanje logopeda in suverenost pri njenem izvajanju ključnega po-
mena. Podatki raziskav odkrivajo slabšo samooceno logopedov glede stro-
kovne usposobljenosti za obravnavo jecljanja (Briley 2018), ki se v zadnjih le-
tih izboljšuje, a še ni dosegla želene stopnje (Beita-Ell in Boyle 2020). Razisko-
valci to povezujejo s pomanjkanjem znanja (Boyle 2014; Maviş idr. 2013; Tellis,
Bressler in Emerick 2008) ter delovnih izkušenj kot posledico relativno majh-
nega števila obravnavanih primerov jecljanja (Tellis, Bressler in Emerick 2008)
in ne z delovno dobo (Briley 2018).
Pomen celostne obravnave in večdimenzionalnega koncepta se poudarja
tudi pri logopedski obravnavi jecljanja v otroštvu. Raziskave, usmerjene v to
obdobje, zaznavajo vrzel med tem znanjem in sposobnostjo dokumentira-
nja rezultatov obravnave jecljanja na socialnem, čustvenem in kognitivnem
področju (Beita-Ell in Boyle 2020). Logopedi med izjemno pomembne kom-
ponente pri ocenjevanju zgodnjega jecljanja umeščajo ocenjevanje jecljajo-
čih disfluentnosti, razlago zgodnjega zatikanja skrbnikom, pogovor o nasve-
tih za izboljšanje govora otroka, o terapevtskih možnostih, o načinu pogo-
vora z otrokom o jecljanju in ocenjevanje otrokovih reakcij na jecljanje. Med
delno pomembne pa umeščajo ocenjevanje tveganja za razvoj persistentne
oblike jecljanja, razlago tveganja za razvoj persistentne oblike skrbnikom ter
pogovor z otrokom glede jecljanja (Singer in Kelly 2021).
Trenutna praksa obravnave jecljanja v Sloveniji
V slovenskem prostoru se logopedi zaposlujejo v različnih ustanovah na pod-
ročju šolstva in zdravstva ter socialnega varstva. Po zadnjih podatkih Društva
logopedov Slovenije (2020) je v Sloveniji aktivnih 219 logopedov.
Logopedska obravnava jecljanja običajno poteka v vzgojno-izobraževal-
nem okolju ali v zdravstvenih ustanovah. Logopedi, zaposleni v različnih de-
lovnih okoljih, uporabljajo različne sisteme klasifikacij, kot so Mednarodna
klasifikacija bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov za statistične na-
mene (Nacionalni inštitut za javno zdravje b. l.) in Kriteriji za opredeljevanje
vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potre-
bami (Zavod Republike Slovenije za šolstvo 2015). Slednji veljajo za otroke, ki
po Zakonu za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami pridobijo pravico do
70
kovredno in pri odločanju o upravičenosti do pomoči večjo težo pripisujejo
opaznim znakom jecljanja (Briley 2018).
Sodobne raziskave oseb z jecljanjem odkrivajo različne želje glede žele-
nih rezultatov terapije (Venkatagiri 2009) ter izjemen pomen odnosa med
obravnavano osebo in logopedom (Johnson idr. 2016; Plexico, Manning in
DiLollo 2010), kar kaže na pomen individualizirane terapije. Za tovrstno te-
rapijo sta znanje logopeda in suverenost pri njenem izvajanju ključnega po-
mena. Podatki raziskav odkrivajo slabšo samooceno logopedov glede stro-
kovne usposobljenosti za obravnavo jecljanja (Briley 2018), ki se v zadnjih le-
tih izboljšuje, a še ni dosegla želene stopnje (Beita-Ell in Boyle 2020). Razisko-
valci to povezujejo s pomanjkanjem znanja (Boyle 2014; Maviş idr. 2013; Tellis,
Bressler in Emerick 2008) ter delovnih izkušenj kot posledico relativno majh-
nega števila obravnavanih primerov jecljanja (Tellis, Bressler in Emerick 2008)
in ne z delovno dobo (Briley 2018).
Pomen celostne obravnave in večdimenzionalnega koncepta se poudarja
tudi pri logopedski obravnavi jecljanja v otroštvu. Raziskave, usmerjene v to
obdobje, zaznavajo vrzel med tem znanjem in sposobnostjo dokumentira-
nja rezultatov obravnave jecljanja na socialnem, čustvenem in kognitivnem
področju (Beita-Ell in Boyle 2020). Logopedi med izjemno pomembne kom-
ponente pri ocenjevanju zgodnjega jecljanja umeščajo ocenjevanje jecljajo-
čih disfluentnosti, razlago zgodnjega zatikanja skrbnikom, pogovor o nasve-
tih za izboljšanje govora otroka, o terapevtskih možnostih, o načinu pogo-
vora z otrokom o jecljanju in ocenjevanje otrokovih reakcij na jecljanje. Med
delno pomembne pa umeščajo ocenjevanje tveganja za razvoj persistentne
oblike jecljanja, razlago tveganja za razvoj persistentne oblike skrbnikom ter
pogovor z otrokom glede jecljanja (Singer in Kelly 2021).
Trenutna praksa obravnave jecljanja v Sloveniji
V slovenskem prostoru se logopedi zaposlujejo v različnih ustanovah na pod-
ročju šolstva in zdravstva ter socialnega varstva. Po zadnjih podatkih Društva
logopedov Slovenije (2020) je v Sloveniji aktivnih 219 logopedov.
Logopedska obravnava jecljanja običajno poteka v vzgojno-izobraževal-
nem okolju ali v zdravstvenih ustanovah. Logopedi, zaposleni v različnih de-
lovnih okoljih, uporabljajo različne sisteme klasifikacij, kot so Mednarodna
klasifikacija bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov za statistične na-
mene (Nacionalni inštitut za javno zdravje b. l.) in Kriteriji za opredeljevanje
vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potre-
bami (Zavod Republike Slovenije za šolstvo 2015). Slednji veljajo za otroke, ki
po Zakonu za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami pridobijo pravico do
70
