Page 69 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 69
Logopedska obravnava jecljanja in kompetence v luči preteklosti in sedanjosti
menila, da jih je za povečanje učinkovitosti treba kombinirati s samoeval-
vacijo terapijo (Cooper in Cooper 1996). Od 60.–70. let proti zgodnjim 90. je
stereotipizacija jecljanja nekoliko oslabela, a so določeni stereotipi, navkljub
znanstvenim dokazom, še vztrajali tudi v strokovni javnosti (Cooper in Coo-
per 1996). Skladno s prevladujočo paradigmo je v uporabo stopila Mednaro-
dna klasifikacija okvar, prizadetosti in oviranosti (International Classification
of Impairments, Disabilities and Handicaps – ICIDH) (World Health Organiza-
tion 1980).
Odmik od pristopov, ki so temeljili na motnji oz. prizadetosti, je prinesla
konstruktivistična terapija, ki se osredotoča na učinkovito komunikacijo in
vsakodnevno življenje (Leahy 2005). ICIDH je nadgradila Mednarodna kla-
sifikacija funkcioniranja, zmanjšane zmožnosti in zdravja (The International
Classification of Functioning, Disability and Health – ICF) (World Health Or-
ganization 2001).
Logopedska obravnava jecljanja danes
Sodobno razumevanje jecljanja poudarja njegovo večdimenzionalnost, ki
presega najočitnejšo manifestacijo (disfluenten govor) in se odraža na soci-
alnem, čustvenem ter kognitivnem področju (Briley 2018).
Način pomoči osebam z jecljanjem je v veliki meri odvisen od stališč lo-
gopedov o jecljanju in njihovega razumevanja motnje, kar domnevno vpliva
tudi na izid terapije (Cooper in Cooper 1996; Mallick idr. 2021). Logoped, kot
glavni strokovnjak za obravnavo jecljanja, nudi pomoč osebam z jecljanjem
ter z informacijami in nasveti vpliva na način podpore, ki ga osebam nudi
okolje. Posledično je zelo pomembno preučiti prakse logopedov in morebi-
tne spremembe, pogojene z novimi strokovnimi spoznanji in usmeritvami.
Glede na to, da se jecljanje običajno pojavi v otroštvu in v tem obdobju do-
seže najvišjo stopnjo incidence – 5 – (Guitar 2013) ter glede na porast šte-
vila raziskav, usmerjenih v to obdobje, je preučevanje logopedske prakse
obravnave otrok v predšolskem oz. zgodnjem šolskem obdobju posebej po-
membno.
Skladno z razumevanjem večdimenzionalnosti jecljanja strokovnjaki ve-
činoma zagovarjajo celostno obravnavo, ki naj upošteva vse vidike motnje
in ne zgolj fluentnosti (Maguire idr. 2012). Vključuje naj tako opazna kot pri-
krita vedenja ter njihov vpliv na posameznikovo vsakodnevno komunikacijo
in kvaliteto življenja (Yaruss 2010). Tudi osebe z jecljanjem izražajo mnenje,
da je v obravnavo jecljanja treba vključevati socialne, čustvene in kognitivne
dejavnike (Johnson idr. 2016). Raziskovalci sodobnih logopedskih praks ugo-
tavljajo, da praktiki opaznih in prikritih vedenj kljub temu ne tehtajo ena-
69
menila, da jih je za povečanje učinkovitosti treba kombinirati s samoeval-
vacijo terapijo (Cooper in Cooper 1996). Od 60.–70. let proti zgodnjim 90. je
stereotipizacija jecljanja nekoliko oslabela, a so določeni stereotipi, navkljub
znanstvenim dokazom, še vztrajali tudi v strokovni javnosti (Cooper in Coo-
per 1996). Skladno s prevladujočo paradigmo je v uporabo stopila Mednaro-
dna klasifikacija okvar, prizadetosti in oviranosti (International Classification
of Impairments, Disabilities and Handicaps – ICIDH) (World Health Organiza-
tion 1980).
Odmik od pristopov, ki so temeljili na motnji oz. prizadetosti, je prinesla
konstruktivistična terapija, ki se osredotoča na učinkovito komunikacijo in
vsakodnevno življenje (Leahy 2005). ICIDH je nadgradila Mednarodna kla-
sifikacija funkcioniranja, zmanjšane zmožnosti in zdravja (The International
Classification of Functioning, Disability and Health – ICF) (World Health Or-
ganization 2001).
Logopedska obravnava jecljanja danes
Sodobno razumevanje jecljanja poudarja njegovo večdimenzionalnost, ki
presega najočitnejšo manifestacijo (disfluenten govor) in se odraža na soci-
alnem, čustvenem ter kognitivnem področju (Briley 2018).
Način pomoči osebam z jecljanjem je v veliki meri odvisen od stališč lo-
gopedov o jecljanju in njihovega razumevanja motnje, kar domnevno vpliva
tudi na izid terapije (Cooper in Cooper 1996; Mallick idr. 2021). Logoped, kot
glavni strokovnjak za obravnavo jecljanja, nudi pomoč osebam z jecljanjem
ter z informacijami in nasveti vpliva na način podpore, ki ga osebam nudi
okolje. Posledično je zelo pomembno preučiti prakse logopedov in morebi-
tne spremembe, pogojene z novimi strokovnimi spoznanji in usmeritvami.
Glede na to, da se jecljanje običajno pojavi v otroštvu in v tem obdobju do-
seže najvišjo stopnjo incidence – 5 – (Guitar 2013) ter glede na porast šte-
vila raziskav, usmerjenih v to obdobje, je preučevanje logopedske prakse
obravnave otrok v predšolskem oz. zgodnjem šolskem obdobju posebej po-
membno.
Skladno z razumevanjem večdimenzionalnosti jecljanja strokovnjaki ve-
činoma zagovarjajo celostno obravnavo, ki naj upošteva vse vidike motnje
in ne zgolj fluentnosti (Maguire idr. 2012). Vključuje naj tako opazna kot pri-
krita vedenja ter njihov vpliv na posameznikovo vsakodnevno komunikacijo
in kvaliteto življenja (Yaruss 2010). Tudi osebe z jecljanjem izražajo mnenje,
da je v obravnavo jecljanja treba vključevati socialne, čustvene in kognitivne
dejavnike (Johnson idr. 2016). Raziskovalci sodobnih logopedskih praks ugo-
tavljajo, da praktiki opaznih in prikritih vedenj kljub temu ne tehtajo ena-
69
