Page 55 - Kvalitativno pedagoško raziskovanje: od obdelave podatkov do predstavitve ugotovitev
P. 55

Utemeljena teorija


             Vsebinsko kodiranje
             Vsebinsko kodiranje (angl. substantive coding) je proces konceptualiziranja
             empirične vsebine obravnavanega področja oz. podatkov, na katerih temelji
             teorija. Incidenti (dogodki) so empirični podatki (kazalniki kategorije ali kon-
             cepta), iz katerih izhaja utemeljena teorija.
               Postopek poteka od začetnega odprtega kodiranja podatkov do nastanka
             osnovne kategorije, čemur sledi razmejitev zbiranja in analize podatkov za
             selektivno kodiranje, da bi teoretično nasičili osrednjo kategorijo in med se-
             boj povezane kategorije (Holton, 2007).

             Odprto kodiranje
             Pri odprtem kodiranju se postopek začne s pripisovanjem kod določenim de-
             lom besedila in z analizo kod. Pri odprtem kodiranju lahko uporabimo vse
             načine začetnega kodiranja (besedno, vrstično, živo kodiranje itd.). Več o na-
             činih začetnega kodiranja je napisano v razdelku »Stopnje kodiranja po Kathy
             Charmaz«. Glaser in Holton (2004) poudarjata, da se postopek začne z od-
             prtim vrstičnim kodiranjem, da se identificirajo vsebinske kode, ki se poja-
             vljajo v podatkih. Dodaja, da raziskovalec pri odprtem kodiranju kodira na
             vse možne načine, in temu pravi »odpiranje podatkov«. Kot navaja Vogrinc
             (2008), gre pri začetnem kodiranju za zelo natančno in obsežno kodiranje,
             pri odprtem pa za t.i. »deževanje idej«, ki ga mi raje poimenujemo kar »ne-
             vihta idej« (angl. brainstorming). To pomeni, da ob kodiranju zapišemo vse
             kode, ki nam »padejo na pamet«. Ob tem se nam oblikuje »kodirni zapis« ali
             »kodirni protokol« (Mesec, 1998).
               Odprto kodiranje vodi več pravil in vprašanj, ki s svojo ustrezno uporabo
             omejijo opise na preučevani problem. Raziskovalec z odprtim kodiranjem
             sam sebe najbolj preizkuša glede zaupanja vase in v utemeljeno teorijo, svoje
             sposobnosti za uporabo te metode in ustvarjanja kod.
               Pomembno je, da si raziskovalec vseskozi postavlja vprašanja, kot je npr.
             »Kaj se raziskuje?« Vprašanje močno omeji naše zapise, saj moramo biti vse-
             skozi povezani z raziskovalnim problemom in nastajajočo jedrno kategorijo
             (Glaser, 2016). Drugo vprašanje, ki si ga moramo postaviti, je: »Katero lastnost
             kategorije označuje dogodek (podatek⁸)?« Sledijo še vprašanja, kot so npr.:
             »Katero kategorijo označuje dogodek?«, »Kaj se dejansko dogaja v podat-
             kih?«, »Kaj je glavna skrb, s katero se soočajo udeleženci?«, »Kaj je vzrok za
             nenehno reševanjeteskrbi?«Takain podobnavprašanjaraziskovalcapri ana-
             lizi ter kodiranju podatkov ohranjajo teoretično občutljivega in transcenden-

            ⁸ Glaser in Holton (2004) uporablja pojem podatek ali podatki (angl. data).


                                                                             55
   50   51   52   53   54   55   56   57   58   59   60