Page 204 - Homo senescens II: izbrane teme

Meta Furlan

Trije pristopi k razumevanju transformativnega učenja starejših
vjavnih odprtih prostorih
Ker želimo raziskati, kako poteka transformativno učenje starejših v javnih
odprtih prostorih, se v nadaljevanju naslonimo na tri pristope k razumevanju
transformativnega učenja starejših, ki analizirajo spremembe na (1) mikro, (2)
mezo in (3) makro ravni (Lange 2019), ter jih povežemo z učenjem v javnih
odprtih prostorih.

– Spremembe na mikro ravni so predvsem individualne in izhajajo iz teo-
rije transformativnega učenja Mezirowa. V ospredju je sprememba per-
spektive (zornega kota) – v dialogu z drugimi in skozi kritično samo-
refleksijo posameznik spozna, kako njegove osebne perspektive zožu-
jejo zaznavanje, omejujejo njegovo razumevanje sveta ter oblikujejo
čustvene odzive. Rezultat transformacije so odprtejše, vključevalnejše,
razločevalnejše in reflektivnejše perspektive. Ta pristop poudarja spre-
membo posameznika (intrapersonalne spremembe, spremembe zno-
traj posameznika): spremembo svetovnih nazorov, dojemanja samega
sebe, epistemologije in zmožnosti (Hoggan 2016), spremembe pa te-
meljijo na spoznavanju in kogniciji. Javni odprti prostori kot prostori,
kjer se starejši srečujejo, opazujejo, izmenjujejo ideje, mnenje in delu-
jejo, tako lahko spodbujajo in omogočajo spremembe na mikro ravni.
Ti prostori so prostori doživljanja različnih izkušenj. Starejši izkušajo ar-
hitekturo, umetnost in inštalacije, sodelujejo pri raznih dogodkih ter
opazujejo, izkušajo in doživljajo sam prostor, zato javni odprti prostori
predstavljajo priložnosti za kritično refleksijo in za dialog z drugimi,
skozi katere lahko starejši potrjujejo, preverjajo ali utrjujejo svoje refe-
renčne okvire. Lahko pa ti prostori predstavljajo tudi dezorientacijsko
dilemo (Mezirow 2000), ki se nanaša na nepričakovan dogodek, osebo
ali idejo, s čimer se začne transformativni proces. Kot poudarja Eliza-
beth Ellsworth (2005), se posameznik skozi te različne prostore, perfor-
manse, dogodke sreča s samim seboj, s svojim notranjim jazom, da bi
vstopil v odnos z drugimi in s svetom.
– Drugi pristop poudarja transpersonalne in organizacijske spremembe na
mezo ravni. Izhaja iz analitične globinske psihologije Carla Gustava
Junga in organizacijske transformativne teorije. Ta pristop v ospredje
postavlja temeljno spremembo v posameznikovi osebnosti, v smeri
večje celovitosti samega sebe. Če gre pri prvem pristopu bolj za spre-
membe kognitivnih struktur, pa so tu v ospredju celostne spremembe
osebnosti. Transformativni proces poteka v smeri samoraziskovanja in

204