Page 205 - Homo senescens II: izbrane teme

Trije pristopi k razumevanju transformativnega učenja starejših v javnih odprtih prostorih

raziskovanja v majhnih skupinah, rezultat pa je transpersonalni, saj to-
vrstni proces spreminja simbole in arhetipe, ki sestavljajo kolektivne
pripovedi. Poleg tega spodbuja celovitejši občutek samega sebe, ki na
neki točki presega posameznika in spodbuja razumevanje povezano-
sti s preostalim živim ter z neživim svetom (Lange 2019, 4). Transfor-
macija presega racionalnost, saj posega v domeno čustev, simbolov,
estetike in imaginacije. Morrell in M. A. O’Connor (2002, xvii) transfor-
mativno učenje vidita kot učenje, »ki vključuje globok, strukturni pre-
mik v osnovnih izhodiščih mišljenja, čustvovanja in delovanja«.
Učenje v javnem odprtem prostoru zajema prav ta transpersonalni pro-
ces sprememb. Prakse v javnih odprtih prostorih, ki presegajo racio-
nalne mehanizme in zajemajo domišljijo, ritem, gibanje, spodbujajo
učenje, ki je večdimenzionalno, ki presega posameznika in se seli na
področje duše.⁶ Še več, spodbuja nove načine doživljanja, občutenja in
čustvovanja, skozi katere posameznik na novo doživlja samega sebe in
svet okoli sebe – stopi v stik z neživimi predmeti in okolji, da bi jih nare-
dil žive, da bi se zazrl izza sebe in stopil v prostor med identitetami, med
svojim notranjim in zunanjim jazom, med prihodnostjo in preteklostjo,
da bi doživel povezanost prostora, telesa in občutenja (Ellsworth 2005).
V javnihodprtih prostorih sestarejšinesrečajo le zdrugimi,ampak
tudi s spomeniki, z arhitekturo, naravo, živalmi pa tudi z mitskim, za
kar je pomembna tudi sama zasnova javnega odprtega prostora. Pro-
stor, ki posamezniku daje možnost kontemplacije, ki je umirjen, pro-
stran,lahko predstavljaprostorpovezovanjaz nestvarnim,neživimsve-
tom, prostor kontemplacije, poglobitve in razmišljanja. Po drugi strani
pa nasičeni javni odprti prostori, polni raznoraznih dražljajev, otežko-
čajo transpersonalne spremembe. Zato tudi sama zasnova in struktura
javnega odprtega prostora pripomoreta k estetskim ter nekognitivnim
oblikam učenja, ki so pomembne za transformativno učenje starejših,
saj predstavljajo mesto celostnejših individualnih sprememb.
– Tretji pristop osvetljuje družbene spremembe na makro ravni. Vospredju
je proces ozaveščanja, skozi katerega se posameznik začne zavedati

⁶ Antični filozofi so dušo (lat. anima, gr. psyche) pojmovali kot metafizično, kot neotipljivo, nevi-
dno, a vendar vedno prisotno stvar, ki človeka povezuje z naravo. Aristotel dušo enači z bistvom
posameznikovega obstoja. Zanj je duša vzrok in načelo vseh živih bitij, je tisto, »kar življenje
napravi za življenje« (Kalan 2002, 9). Po Aristotelu duša obstaja kot duh, ki se razodeva skozi
nezavedne funkcije telesa – skozi posameznikovo čustvovanje, želje, hotenje, trpljenje, rado-
sti, spomine in sanje. Ne potrebuje besed, saj se izraža v akciji, delovanju telesa – je utelešena
beseda (Kalan 2002).

205