Page 132 - Pedagoška vizija / A Pedagogical Vision

Mirjana Kontestabile Rovis in Majda Cencič

kovita komunikacija predstavlja sredstvo razvijanja dobrih odnosov« (Košir
2017, 77). Zato smo se usmerili na to področje z vidika šolske zgodovine. V
besedilu se usmerjamo v odnose in komunikacijo na učiteljišču Portorož –
Koper, ki je delovalo od leta 1947 do leta 1968,ko sejeizobraževanje za uči-
telje preneslo na višješolski študij. Zanimalo nas je, kaj o tej temi govorijo
dokumenti in kakšni so pogledi tedanjih profesorjev učiteljišča.

Kratek oris usposabljanja za učiteljski poklic v Kopru
Razvoj načrtnega in sistematičnega učiteljskega izobraževanja v Kopru se je
začel po sprejetju tretjega avstrijskega osnovnošolskega zakona leta 1869 z
zelonaprednoregulativo,kijetudinavajalaustanavljanještiriletnihučiteljišč,
ločenih po spolu, ter poskrbela za praktično usposabljanje bodočih kandida-
tov na ljudskih šolah, vadnicah ali vzornicah, kot so jih tudi imenovali; žen-
ska učiteljišča pa naj bi imela tudi otroški vrtec (Ministrstvo za bogočastje in
nauk 1906). Glede na zakon so v Kopru leta 1872 odprli italijansko moško uči-
teljišče (Scuola magistrale maschile in Capodistria). Zaradi racionalizacije so
učiteljišči v Gorici in Trstu zaprli, dijake pa prešolali v Koper. Koper je tako po-
stal središče usposabljanja učiteljiščnikov na področju Istre in leta 1875 dobil
trojezično moško učiteljišče. Poleg italijanskega so odprli še slovenski in hr-
vaški oddelek. K učiteljišču sta spadali še slovenska enorazredna vadnica, tj.
osnovna šola, in dvorazredna italijanska vadnica (Cencič 2004).
Učiteljišču so dodelili stavbo nekdanjega minoritskega samostana, v ka-
terem sta bili že moška in ženska osnovna šola. Šolske oblasti so načrtovale
graditev nove stavbe za učiteljišče, a je ostalo le pri načrtih (Cencič 2004).
Vedenje in odnose dijakov je določal ter predpisoval disciplinski red na uči-
teljišču, ki je bil zelo strog, saj so dijaki javne prireditve (npr. koncerte, pre-
davanja ali ples) lahko obiskali le z ravnateljevim dovoljenjem, za gledališke
predstave pa so morali imeti razrednikovo dovoljenje (Cencič 2004). Strogo
jim je bilo prepovedano obiskovanje javnih lokalov, tako v mestu kot v oko-
lici. Vsak dijak je moral biti ob 20. uri že v domu. Olajšave so imeli le konec
šolskega leta (Cencič 2004).
Slovenski oddelki so v Kopru delovali od leta 1875 do selitve v Gorico leta
1909 (Vilhar 1976; Cencič 2004). S selitvijo v Gorico je moško štiriletno učitelji-
ščepodAvstro-Ogrsko postalo prvo popolnomaslovensko moško učiteljišče,
s slovenskim učnim jezikom pri vseh predmetih (Cencič 2004).
Velik udarec je usposabljanju za učitelje na Primorskem zadala prva sve-
tovna vojna in še hujšega priključitev Primorske k Italiji. Italijanska nadoblast
je z Gentilejevo reformo leta 1923 popolnoma odpravila šolanje v slovenskem
jeziku (Kontestabile Rovis in Cencič 2018) ter s tem za več kot dvajset let pre-

132