Page 133 - Pedagoška vizija / A Pedagogical Vision

Nekdanje učiteljišče Portorož – Koper

kinila kontinuirano ohranjanje in razvijanje slovenske nacionalne identitete.
Koper pa je za več kot petindvajset let izgubil šolo za usposabljanje učiteljev
vslovenskemjeziku.
Na obnovo šolstva so vplivale tudi zunanjepolitične razmere, predvsem
jugoslovansko-italijanska razmejitev in ustanovitev Svobodnega tržaškega
ozemlja. Kot pomembna zunanja dejavnika sta šolstvo sooblikovali nova so-
cialistična oblast in politika (Gabrič 1991).
Učitelji, ki so obiskovali moško učiteljišče v Kopru in Gorici, so imeli po
končani drugi svetovni vojni vidno vlogo, saj so aktivno sodelovali pri po-
novni vzpostavitvi mreže ukinjenih slovenskih šol (Šavli 2017). Kljub temu je
bilo pomanjkanje učiteljev veliko. Zato so leta 1947 v Portorožu odprli enoto
tolminskega učiteljišča in organizirali več pedagoških tečajev, ki so na hitro
usposobili bodoče učitelje (Cencič 2004). Namreč, za ponovno vzpostavitev
slovenske šolske mreže so potrebovali usposobljene učitelje, tako za pouče-
vanje v slovenščini kot tudi ideološko usmerjene v skladu s tedanjo politično
ureditvijo. Za starejše dijake s primernim predznanjem so najprej odprli dve-
letni tečaj, na katerem so poučevali profesorji učiteljišča (Cencič 2004).
Septembra leta 1953 se je učiteljišče preselilo v Koper, a je tudi tu primanj-
kovalo ustreznih prostorov, zato se je pogosto selilo. Ko je s šolsko reformo
leta 1958 postalo razvidno, da bodo učiteljišča nasledile dvoletne učiteljske
višje šole, so učiteljišče premestili na slovensko gimnazijo v Kopru (Čebron
Lipovec 2012).

Učiteljišče Koper
Po drugi svetovni vojni je bilo organizirano štiriletno učiteljišče, najprej v Por-
torožu (Cencič 2004; Kontestabile Rovis in Cencič 2018), kjer je po vojni ostalo
nekaj izpraznjenih turističnih in zasebnih objektov, nato pa se je preselilo v
Koper, saj so Portorož načrtovali kot kraj za razvoj turizma. V šolskem letu
1951/1952 je učiteljišče postalo petletno. Tudi v Kopru je primanjkovalo ustre-
znih prostorov za vzgojno-izobraževalno delo, zato so učiteljišče morali po-
gosto seliti. Leta 1958 pa so mu namenili prostore slovenske gimnazije v Ko-
pru, kjer je delovalo do zaprtja leta 1968.
Primanjkovalo je tudi profesorjev za usposabljanje bodočih učiteljev. Ta-
koj po vojni so profesorje na šole nameščali z odloki ter dekreti Ministrstva
za kulturo in prosveto. Zaposleni profesorji so imeli uslužbenske liste, kjer so
bili navedeni podatki o rojstvu,starših,prebivanjuin doseženi izobrazbi.Večji
del obrazca je bil namenjen podatkom, kot so zaposlitve pred okupacijo, za-
poslitve med okupacijo, zaposlitve po okupaciji, za kakšno mesto prosi uči-
telj, kdo ga priporoča, kulturno, prosvetno in politično udejstvovanje pred

133