Page 154 - Pedagoška vizija / A Pedagogical Vision

Barbara Zorman, Vladka Tucovič Sturman in Irina Lešnik Jeras

teraturi živo vse od njenih začetkov, tj. od Frana Levstika in Frana Milčinskega,
ki sta avtorsko pesem oz. pravljico (po)ustvarjala na podlagi ljudskih vzorcev,
motivov, govornih obrazcev, pa prek številnih drugih ustvarjalcev, denimo
Otona Župančiča, Daneta Zajca, Nika Grafenauerja, Kristine Brenkove vse do
Anje Štefan, ki si prizadeva za ohranjanje in aktualizacijo tako celovitih folklo-
rističnih opusov kot folklornih struktur, motivov ter likov. Zato želimo pouda-
riti vlogo Vide Medved Udovič pri iskanju in predstavljanju gradiva, metod in
pristopov, s katerimi se načelo prepletanja govornega in pisnega ustvarjanja
lahko aktualizira tudi prek didaktike slovenščine.
To se posebej izrazi v izboru besedil, iz katerih izhaja interpretacija učen-
cev. Ta besedila avtorica označi kot »enostavne oblike«; termin povzame po
raziskavi Andréja Jollesa (1993, prvič izšla leta 1930). Jollesova raziskava je na-
stajala približno sočasno s tisto, ki jo je Vladimir Propp kasneje objavil pod
naslovom Morfologija pravljice (2005, prvič objavljeno leta 1928); znanstve-
nika druži iskanje »univerzalne forme« ustnega oz. predliterarnega pripove-
dništva. Med enostavne oblike Jolles umesti legendo, pravljico, uganko, pre-
govor, šalo idr., Vida Medved Udovič pa posebno pozornost nameni bajki, le-
gendi, pripovedki, basni in pravljici. Glede na to, da gre za enostavne oblike,
določene z govornim prenašanjem in s komunikacijo, ki temeljijo na ustalje-
nih vzorcih ter ponavljanju, so idealne za pouk književnosti v prvem in dru-
gem vzgojno-izobraževalnem obdobju osnovne šole, ki usvajanje literarnih
struktur oblikuje po načelu stopnjevanja od preprostejših do kompleksnej-
ših in prepleta ustno s pisnim sporazumevanjem. V empirični raziskavi je Vida
Medved Udovič s posredovanjem učiteljic slovenščine učence spodbujala k
samostojnemu poustvarjanju folklornih oblik. Menimo, da je proces aktuali-
zacije, torej učenčeve interpretacije besedila, tako, da ustreza kontekstu oz.
okolju, ki je učencu domače, ključen za njegovo razumevanje starejših be-
sedil. V tem kontekstu je izjemno zanimiv ustvarjalni postopek, ki ga je Vida
Medved Udovič s pomočjo profesorice slovenščine na Gimnaziji Koper (v letu
1992/1993) razvila ob šolski interpretaciji legende.
Zgled za utemeljevanje in razčlenjevalni postopek strukture legende je
Vida Medved Udovič povzela po Jollesu. Razčlenjevalni postopek je razdeljen
na naslednje sklope: 1. o čem zgodba pripoveduje; 2. kako je (zgodba) zgra-
jena; 3. jezikovno-slogovni elementi. Cilj tako zastavljenih sklopov je usmer-
jati učenca k ponovnemu branju besedila, da bi njegovo dojemanje čim bolj
ustrezalo ustroju literarne umetnine in njegovim recepcijskim zmožnostim
(Medved Udovič 1993, 5). Avtorica je menila, da je za razčlenjevanje legende
v srednji šoli najuporabnejše Jollesovo dognanje o konstitutivnih elementih
te vrste, ki so vrlina – čudež – relikvija, pri čemer se ti elementi preoblikujejo v

154